Nadja Terčon: Udba je švercala na veliko

Za naslov knjige, dopolnjeno doktorsko delo o zgodovini pomorstva in Istre, je avtorica izbrala besede Borisa Šnuderla, prvega direktorja Splošne plovbe, ki jo je, kot popisuje v knjigi, z zanimivimi motivi pomagala ustanavljati udba. Povedna je tudi izbrana naslovnica: fotografija čezoceanke, slikane z morja, ki plove v Trst. Pogled na ladjo se namreč ustavi na zasneženih Julijskih Alpah, na celini torej, kjer, kot opozarja dr. Nadja Terčon, marsikdaj pozabijo, kaj morje pomeni. Tako z vidika ljudi in življenja ob njem kot z vidika gospodarskega razvoja.

Vtis je točen. Drži, da smo sprejeli omenjeno resolucijo, tudi dan pomorstva imamo, toda stanje v pomorstvu in pomorskem gospodarstvu nam pokaže, koliko nam v resnici pomeni. Samo poglejte, kako ravnamo z ladjarstvom, s pomorsko šolo ali s pomorskim muzejem. Ali kako malo nas briga zapisano v resoluciji…

Da, to so ti neuresničeni cilji. Piše tudi, da je treba prednostno vzpostaviti prometne povezave Kopra z madžarsko in avstrijsko mejo, ki bodo enakovredne povezavam konkurenčnih pristanišč.

Točno tako. Z resolucijo, ki jo je sprejela skupščina RS pod vodstvom dr. Franceta Bučarja, smo se tudi zavezali, da bomo pospešili razvoj turističnega ladjarstva – to že desetletja stagnira – pa da bomo spodbujali razvoj prometnega in pomorskega šolstva, raziskovalnega dela v zvezi z morjem itd. Nekaj tega imamo, a za vse kronično zmanjkuje denarja in volje. Pomorski muzej, na primer, še vedno ni ustanova nacionalnega pomena. Pa bi si to zaslužil že zaradi pomena pomorstva.

Odziv politike, pravzaprav neodziv na to skrunitev je simptomatičen. Najprej nekaj dejstev. Sidro je bilo postavljeno leta 1955, ob razstavi o priključitvi Slovenskega primorja Sloveniji. Idejo zanj je takoj po londonskem sporazumu dal Boris Šnuderl, direktor Splošne plovbe. Povezal se je z Josipom Kopinićem, direktorjem puljske ladjedelnice. Želela sta poudariti, kako pomembni so bili za Slovenijo pomorščaki. Izbrano sidro naj bi bilo z avstro-ogrske bojne ladje Vitribus Unitis, ki ji je poveljeval eden najpomembnejših avstro-ogrskih admiralov, leta 1851 rojeni Tolminčan Anton Haus, stalo pa naj bi samo kratek čas. Ker se je sidro na poti iz puljske ladjedelnice poškodovalo, so ga nadomestili z drugim, mlajšim. A ta stoji še danes. To sidro je simbol priključitve Slovenskega primorja k Sloveniji. Lahko bi se torej vprašali, ali je morda to komu moteče. Iskreno upam, da je šlo samo za objestnost.

Vseskozi, odkar delam v Pomorskem muzeju, se je poudarjalo, da so pomorstvo vzpostavljali posamezniki. Veljalo je, da je Pomorski muzej naredil Miroslav Pahor, Splošno plovbo Boris Šnuderl, Luko Koper Danilo Petrinja, Pomorsko šolo legendarni ravnatelj Slavko Kavšek, ki je nekoč zagrozil z odstopom, če mu ne bi dovolili zaposliti kompetentnih profesorjev. A ko sem začela te zadeve raziskovati, se je pokazalo, da so vsi ti projekti povezani in da je za njimi stala politika s svojimi željami, interesi in vednostjo o prizadevanjih Slovencev v preteklosti. Da so Slovenci močno povezani z morjem, se je čutilo in vedelo že v 19. stoletju. Ljudje so hodili na Reko in v Trst, ki ga je takratna oblast načrtno razvijala. Tam so med drugim kupovali tudi ladje in se ukvarjali z ladjarstvom. Na primer bogati Josip Gorup, ki je zgradil Mladiko, v kateri danes domuje zunanje ministrstvo. Vrhovni plenum OF je že med vojno povedal, da potrebujemo in si želimo izhod na morje. Leta 1944 so na primer v Istro poslali partizane pomorščake – Mornariški odred Koper. Zato, da so bili tam prisotni…

Tudi to, ampak njihova prisotnost je bila pomembna sama po sebi: vedeli so, da bo ta pomembna pri določanju meja. Kasneje, na pogajanjih o meji, so vseskozi ponavljali: naš mornariški odred je bil ob koncu vojne tam, v Istri, že 1. maja 1945. In že takrat je poverjeništvo Narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje sklenilo, da bo v Trstu ustanovilo pomorsko šolo. Ker Trst ni pripadel Jugoslaviji, so jo nato ustanovili 1. marca 1947 v Žusterni. Takrat so v Kopru ustanovili tudi Agmarit, prvo pomorsko agencijo, italijansko Agenzia marittima, ki velja za prvo slovensko pomorsko podjetje. Samo direktor, Zorko Tavčar, je bil Slovenec, vsi drugi so bili Italijani.

Ko so Tavčarju naročili, naj ustanovi to podjetje, se je šalil, da bo ustanovil podjetje Aga ima rit. Ko so ga kasneje vabili, da bi predaval na Pomorski šoli, se je temu upiral, rekoč, da ni primeren. Ker da če bi on učil, bi pomorščake naučil piti, plesati, igrati nogomet in na kakšen inštrument. In itak da ga vržejo z vsake šole. Tavčar, ki je torej veljal za »farabuta«, pobalina, je agencijo uspešno vodil do leta 1951.

Želim povedati, da je večinoma res šlo za zanimive osebnosti, dobre izvrševalce, ampak vsa njihova prizadevanja so bila v obravnavanem obdobju 1945–1958 skrbno vodena in usmerjana. Za cilji, katerih rdeča nit je bil z morjem povezan gospodarski razvoj, je vedno stala vlada, Boris Kidrič in Boris Kraigher, ki sta marsikaj speljala mimo zveznih oblasti in zvezne SDV. Pa vizionarski Niko Kavčič, o katerem bova najbrž še kaj rekli. Pomembno je bilo, da se je v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je sodila k Jugoslaviji, vse do dokončne rešitve tržaškega vprašanja oziroma londonskega memoranduma »pripravljalo teren«. Ni bilo torej naključje, da so takoj, ko je bil londonski memorandum podpisan, 5. oktobra 1954, že 22. oktobra istega leta v Kopru ustanovili Splošno plovbo. Tri leta kasneje pa Luko Koper.

Ob tem je treba vedeti, da je bila Reka velepristanišče; vanjo so vlagali za tisti čas enormne zneske. Mnogi so zato trdili, da zadošča za vse potrebe Jugoslavije. Mi smo po koncu vojne imeli nekaj jadrnic in nekaj tovornih ladij, ki so jih Italijani kasneje odpeljali v Italijo. Kljub temu smo hoteli svoje pomorstvo, z vsem, kar sodi vanj. Pri tem smo bili ambiciozni in spretni.

To je bil predvsem čas diplomatsko-političnega boja za Trst. Obenem so se zelo dobro zavedali, da morje prinaša gospodarsko moč in neodvisnost. Pa četudi ga je za en »kadinček« (lavor, op.p.). Tega niso vsi razumeli. Sovjetski zunanji minister Molotov je na pogajanjih o Trstu ob neki priložnosti vzkliknil: »Ne more imeti vsak okraj svojega morja!« Sicer pa se je preigravalo več scenarijev. Po enem bi izgubili Koper, Izolo in Piran, dobili pa bi ozek obalni pas od Barkovelj do Devina, se pravi Žavlje, Škedenj… Italijani so bili proti.

Res je, doseženi kompromis je bil ugodnejši. Celo glavni italijanski pogajalec Diego de Castro – v njegovi rodni hiši v Piranu je danes Pomorski muzej – je kasneje rekel, da so v tej točki naredili napako. A vrniva se v čas po eksodusu. Italijani so po pariški mirovni konferenci dobili možnost optiranja. Če so se odločili, da bodo odšli, so lahko s seboj odpeljali vse, kar so potrebovali za preživetje. To je v praksi pomenilo, da so s seboj odpeljali stroje, orodje, motorje, pohištvo, ladje, mreže, vse, kar so lahko. Pristanišča so se dobesedno izpraznila. Še huje je bilo, da so odšli poklici oziroma vsi, ki so jih obvladali. Ljudje so morali seveda zapustiti svoj dom, in to je brez dvoma povzročalo mnogo gorja. V letih 1954 do 1956 je bila Obala pusta in prazna. Moramo vedeti, da je leta 1947 v coni B živelo le 375 jugoslovanskih državljanov, v glavnem učiteljev, dijakov, uslužbencev. Slovenci so tedaj živeli v zaledju, vsi ostali so bili Italijani. Oblast je zato začela na Obalo načrtno naseljevati ljudi. Najprimernejši so se zdeli Kraševci, prihajali pa so tudi ljudje s Cresa, iz Dalmacije...

Nekdo mi je pravil, kako je bilo to videti v praksi. Dali so mu šop ključev, da je šel v Piranu od hiše do hiše in si našel najustreznejše stanovanje. Koper so nekako določili za center tega izpraznjenega območja in ga začeli razvijati. Ker so morali prišleki nekje stanovati, so takoj po vojni začeli graditi semedelske bloke. Če sem lahko malo cinična: Koper se ni razvil v zadnjih treh mandatih… Piransko pristanišče je bilo še v šestdesetih letih dokaj prazno, ribe je lovilo le nekaj ribičev, na primer Parentin in Bertok. Drugače je bilo v Izoli, ki je pred vojno imela močno ribjo predelovalno industrijo. Prvo tovarno konzerv so leta 1879 postavili Francozi, po prvi vojni so se razvile tovarne Arrigoni ali Argo, Delamaris ali Ampelea in druge. Imeli so svoje barke, ladjedelnico, delovna sila pa je prihajala iz bližnjih vasi.

Po odhodu Italijanov je bilo hudo. Oblast je poskušala ohraniti vsaj ribolov, zato je pospeševala priseljevanje ribiških družin zlasti iz Dalmacije. Vabili so tudi ladjedelce, ki so znali delati z lesom, na primer z Murterja ali s Cresa. Zamrlo pa je, na primer, jadralstvo; leta 1947 so vse jadrnice odpeljali v Jugoslavijo.

Ne, vsi so bili Italijani. Še na nekaj bi opozorila. Zgodovinarji so se kar veliko ukvarjali s travmami Italijanov, ki so se odločili za Italijo – iz različnih razlogov, političnih, gospodarskih, kulturnih – skoraj nič pa s travmami priseljencev. Ko se je moj oče leta 1956 v Piran po dekretu priselil iz kraške vasice Nadrožica, mu je bilo grozno. »Tukaj v tem mestu, kjer človek zaradi hiš ne vidi sonca, ne bi pustil niti slike, kaj šele, da bi tu živel,« je povedal. V Piranu je živel do konca življenja, a vedno je rekel, da je Kraševec, ki živi v Piranu.

Res je, iskani solinarji so bili. Morda jim je bilo to delo ljubo, ker so lahko delali na ravnicah.

Najprej moram reči, da sem bila tudi sama presenečena, ko mi je Drago Žerjal ob neki priložnosti, pred kakšnimi desetimi leti, razkril glavni razlog za ustanovitev Splošne plovbe. Ko sem nato zadevo pri različnih virih preverjala, so se številni čudili, češ, kako to, da tega ne vem. A kako bi vedela, saj ni bilo to doslej, kolikor vem, nikjer zapisano, arhiv SDV pa ni bil dostopen. Ustne informacije mi je počasi uspelo pokriti tudi s pisnimi, veliko so pomagali arhivski viri o podjetjih v tujini. Pa knjiga Nika Kavčiča in film v treh delih, ki sta ga posnela z Ljerko Bizilj. Skratka – udba je švercala na veliko. Predvsem s cigaretami in kavo, tihotapila pa je tudi stroje, orodje, najlon, nogavice, vrvi, surovine, copate, vse mogoče. Denar iz teh poslov so nato uporabljali za zagon gospodarstva. Ko so ustanavljali Drogo, so potrebovali stroje za vrtnarijo. V vrtnariji so namreč gojili začimbe. Nabavili so jih s pomočjo teh poslov. Vse je bilo povezano.

Razpoložljivi viri kažejo, da so bili odlično organizirani. V tujini, večinoma v Italiji, so ustanavljali slamnata podjetja. Formalni lastniki so bili v tujini živeči Slovenci, a podjetja je vodila udba. Po Kavčičevih navedbah so v tujini od leta 1949 do 1953 kupili in prodali devet vagonov cigaret. Z zaslužki, ki so bili enormni, so ustvarjali finančno podlago za gospodarski razvoj. Prve tri ladje Splošne plovbe Sirob, Gorenjska in Rog so bile kupljene prav iz teh sredstev. Tudi prvi mornarji naj bi bili povečini sami udbovci. Kako so obšli zvezno udbo, ni prav jasno. Kavčič je pripovedoval, da so slovenski mornarji zvezni udbi »nagajali« tako, da so na slovenski ladji pod kostariško zastavo na morju »pretovorili veliko količino cigaret«. Nekoč pa naj bi na morju zaplenili ladjo, polno cigaret, s katerimi naj bi trgovala zvezna udba z Italijani. Cigarete so tudi zamenjevali za različne stvari: stroje, surovine itd. Seveda švercu niso rekli šverc. Ko sem se pogovarjala z Borisom Šnuderlom, je ta posel označil za »reeksportno trgovino«.

V povojnih letih ni bilo cest, zato se je razvijala mala obalna plovba. Obstajale so redne linijske proge med obalnimi mesti, potniške ladje so redno vozile v Trst, Poreč, Pulj, Umag, kasneje je tovrstna plovba zamrla. V začetku petdesetih let so prišli na misel, da bi anglo-ameriške vojake vozili z ladjami v Pulj in z avtobusi v Postojno, in sicer s »spremljevalkami«. Da je to res, mi je potrdila gospa Josipina Kaluža: njen brat je skrit pod avtobusom zbežal v Italijo in od tam v Kanado. Na avtobusu naj bi bilo veliko žensk in vojakov. Kdo so bile te ženske, ni znano, lahko pa domnevamo, zakaj so se družile z vojaki.

Da bi lahko odgovorila na to vprašanje, bi se morala odpraviti v Beograd. To me še čaka. Lahko pa domnevamo, da je »reeksportne posle« podpiral tudi najvišji vrh v državi.

Tako pisni viri kot pričevalci v svojih knjigah – Kavčič ali na primer Ciril Derganc, radiotelegrafist na ladji Rog – potrjujejo, da Hrvatom tovrstni slovenski načrti niso bili niti malo všeč. Po Šnuderlovem pripovedovanju so bili Hrvati agresivni, svoje želje pa so predstavljali kot jugoslovanski interes. Zavzemali naj bi se za to, da Slovenci ostanemo na svojem morju: še naprej naj bi pluli na trabakolah in ribiških čolnih. Reka je bila glavno jugoslovansko pristanišče, to naj bi tudi ostala. Derganc je, na primer, pisal o tem, kako so mu na Reki preprečili, da bi se vkrcal na slovensko ladjo Rog. To je lahko storil šele v Piranu, nato pa se je ves čas bal, ali mu bo uspelo pripluti do Otrantskih vrat…

Če vprašaš pomorce, vsi trdijo, da so Sirob poimenovali po Borisu Šnuderlu. Če vprašaš Jožeta Pirjevca, po Borisu Kraigherju. Lahko, da tudi po Kidriču… Imena podjetij, ki jih je udba ustanavljala v tujini, kažejo, da so jih pogosto poimenovali tako, da so imena prebrali nazaj.

Najbrž se vsi ne bodo strinjali z mano, ampak sama mislim, da je bila Kavčičeva vloga zelo pomembna. Zagovarjal je koncept pomorstva, ki naj bi razvijal in krepil celotno državo. Drug koncept se je razvijal okoli Kluba pomorščakov LRS, Anton Lenarčič je bil njegov prvi predsednik, kjer so se v glavnem strinjali, da zadošča razvijanje maloobalnega prometa in da zato ne potrebujemo Luke Koper. Zmagal je prvi, gospodarsko ambicioznejši koncept. Najbrž tudi zato, ker je leta 1956 prišlo do decentralizacije jugoslovanske mornarice. Ladje so razdelili. Splošna plovba je dobila še šest ladij in jih je tako skupaj imela devet. Kmalu so dobili še kredit za prvo novo ladjo Piran in v Kopru so ustanovili Luko Koper.

Bila je prazna, zato je dobila preveliko hitrost in nasedla na plitvini. V pristanišče jo je nato zvlekel vlačilec. Šnuderl se je smejal, ko mi je to pravil. A bilo je strašno, celotna vlada je prišla na otvoritev…

O tem je odločila komisija, ki si je natančno ogledala vsa tri mesta in skrbno analizirala vse vidike. Obveljalo je, da se bo v Izoli razvijala ribja industrija, v Piranu turizem. Koper naj bi bil najbolj primeren tudi zaradi možnosti širitve proti Ankaranu. Iz Sežane so nato poklicali Danila Petrinjo, ki je zgradil prvi pomol in nato Luko Koper dolga leta uspešno vodil.

Dejstvo je, da je udba pomagala ustanoviti Splošno plovbo, ki je bila zelo pomembna za ustanovitev Luke Koper, ta pa za slovensko osamosvojitev. Če drži Pirjevčeva teza – postavil jo je ob 50-letnici ustanovitve Luke – je sklep na dlani. Če je udba pomagala vzpostaviti pomorstvo, je na neki način pomagala tudi pri osamosvajanju Slovenije. Moj namen vsekakor ni bil rehabilitirati udbo; njene vloge sploh nisem ocenjevala. Zdi pa se mi prav, da se pove tudi tisto, kar ji lahko štejemo v dobro.

Njegovo življenje je bilo res filmsko. Radovan Čok je pred nedavnim o njem posnel dokumentarec. V nekaterih krogih je bil doslej nekoliko odrinjen zaradi svojih levih nazorov. Mašera se je rodil v Kobaridu kot eden od treh otrok, njegova družina je med prvo vojno emigrirala na Koroško, potem v Ljubljano. Oče, učitelj, je bil zaveden Slovenec. Sergej je vedno sanjal o morju, ki ga je poznal s počitnic na Krku. Diplomiral je na Pomorski vojni akademiji v Dubrovniku, specializiral pa je topništvo. Kot enega največjih strokovnjakov za topove so ga poslali tudi na Švedsko, v Boforsove tovarne, kjer se je spoznal s socialdemokratskimi nazori. Zelo ga je prevzelo, ko je videl, kako tam skrbijo za delavske pravice. Po vrnitvi je v pogovorih razkrival korupcijo v jugoslovanski vojski. Ko je jugoslovanska vojska podpisala kapitulacijo, ga je to zelo prizadelo, saj bi morali vse ladje prepustiti Italijanom. Da se to ne bi zgodilo, sta 17. aprila 1941 s kolegom Milanom Spasićem v bližini Boke Kotorske pognala v zrak rušilec Zagreb in sebe z njim. Vsi ostali, vključno s kapitanom, so ladjo zapustili. Pričevanja o tem, kako je bilo razpostavljeno strelivo, potrjujejo, da je šlo za načrtno dejanje. Mašera, ki je umrl star 29 let, je rad ponavljal, da se garda ne preda, da garda umre.

Zanimivo je, da so mu prvi spomenik že kmalu postavili na Malti. Francozi pa so o njem posneli film Plamen na Jadranu. Eksplozija je bila po nekem pričevanju tako močna, da je dobesedno gorelo morje. Mašerovega trupla niso našli, so pa v Črni gori našli njegovo lobanjo. V osemdesetih letih so z analizo DNK potrdili, da gre res za njegove posmrtne ostanke. Leta 1987 so ga s častmi pokopali na Žalah.

Rex je bila velika luksuzna trgovska in potniška ladja, ki je, kot je znano, očarala samega Fellinija; upodobil jo je v Amarcordu. Pri nas je o njej roman napisal Ivan Sivec, Marjan Kralj iz Izole jo je raziskoval.

Skorajda. Ob kapitulaciji Italije je bila privezana v Trstu. Nemci so takrat odnesli z nje vse, kar je bilo vrednega: pohištvo, umetnine...

Da, mnogi so ga iskali. A četudi bi bil na ladji – kar je sicer malo verjetno – bi ga že Nemci odnesli. Danes mnogi domnevajo, da so Nemci ladjo namerno nasedli, saj je težko verjeti, da bi z njo pluli 200 metrov od obale. Kakorkoli, po vojni so bombardirano ladjo domačini spraznili do konca. Z nje so odnesli tudi ploščice, ki jih je še danes mogoče najti v kakšni kopalnici, oblast pa je dala ladjo razrezati. Arhivski dokumenti kažejo, da so se za to odločili potem, ko so ugotovili, da je ni mogoče dvigniti. Ladja je tako končala na Jesenicah, v morju pa še leži njeno dno in del boka; razbitine so zavarovane kot kulturna dediščina. Moramo pa vedeti, da danes gledamo na to drugače kot po vojni. Ne gre pozabiti, da je bil Rex fašistična ladja, potem nemška, in da je bila razglašena za jugoslovanski pomorski vojni plen.

Da. Rex so bombardirali 8. septembra 1944, parnik San Marco pa dan kasneje. Starejši Koprčani se še spominjajo, kako je gorel.

Delamarisova tovarna je danes na primer v Pivki. Ljudje se iz Izole na delo vozijo v Pivko! Lahko bi malo cinično rekli, da je ostala vsaj v slovenskih rokah. Zame to, kar se dogaja, ni niti malo normalno. Veliko se pogovarjam z ljudmi, vidim, kako jih boli, da se tisto, kar so po vojni s takim entuziazmom, z veliko neplačanega dela ustvarili, tako zlahka privatizira, prodaja in razprodaja. Mislim, da slovenska država še vedno – ali spet – ne ve, kaj bi s 180 kvadratnimi kilometri morja in 46 kilometri obale. V preteklosti so to vedeli. Gospodarski razvoj to dokazuje.