Včasih so morske datlje ali »prstace«, kot jih poznajo tisti, ki so poleti kdaj dopustovali ob jadranski obali, jedli vsi. Bili so del splošne ponudbe praktično vsake obmorske restavracije od Ankarana do Ulcinja, pa tudi vseh celinskih, za morske dobrote specializiranih gostiln nekdanje Jugoslavije in drugih sredozemskih držav. Tudi nabiralo se jih je povsod ob Jadranu.
S prepovedjo nabiranja in prodajanja, ker se je uničeval morski ekosistem in se vse bolj krčil življenjski prostor morskih datljev, se je znatno zmanjšala tudi ponudba te delikatese na restavracijskih in gostilniških krožnikih. Če si do leta 2012 lahko poleti dobil porcijo tudi brez poznanstva z oštirjem, je letos to že veliko težje. Inšpekcijski nadzor se je okrepil. Celo v južni Dalmaciji. A se je kljub temu še vedno moč posladkati z njimi. Ob morju in na celini. Le potruditi se je treba malo bolj in imeti dobre zveze.
Šifra: morski čevapčiči
Čeprav poznavalci in gostinci, ki se ukvarjajo s pripravo morskih datljev, trdijo, da bi le redko kdo od samooklicanih gurmanov z zavezanimi očmi na pladnju z več vrstami školjk prepoznal okus morskih datljev, imajo ti po prepovedi nabiranja in trgovanja še slastnejši okus. Nobena skrivnost ni, da so jih tudi po tem, ko so jih v Sloveniji z Uredbo o prostoživečih živalskih vrstah zavarovali že leta 1993, stregli še pred časom celo na protokolarnih sprejemih na Brdu. Vse dokler niso posredovali na Zavodu za varstvo narave. Javna skrivnost je tudi, da je mogoče morske datlje, surove ali v buzari, dobiti mimo jedilnega lista v slovenski Istri, Ljubljani, Celju, Mariboru, Kranju, Novi Gorici in seveda vzdolž celotne jadranske obale. In da jih radi jedo estradniki, politiki, celo ministri, direktorji in drugi petičneži.
V Sloveniji uživanje morskih datljev, za razliko od nabiranja in trgovanja, še ni sankcionirano. Kazen plačajo le gostinci, ki jih lahko kaznuje ribiški inšpektor ali veterinarska in zdravstvena inšpekcija. Za gostince je problem v tem, da se morajo skrivati, hkrati pa zaupati tistemu, ki jim školjke proda, saj morajo biti sveže. Če niso, lahko pride do zastrupitve, kar je za gostinca veliko dražje, kot če ga zalotijo pri prodaji. Vendar primera zastrupitve z morskimi datlji v Sloveniji vsaj uradno še ni bilo.
Šifre za naročilo morskih datljev v slovenskih in hrvaških gostilnah so »morski čevapi ali čevapčiči«, »morski krompir« ali »morski njoki«. »Ljudje še vedno veliko kličejo in sprašujejo, kdaj bi lahko prišli na porcijo morskih datljev. Vendar jih je treba naročiti. Zdaj je malo lažje, ko je Hrvaška v EU, saj so v glavnem od tam. Prej sta bili vmes carina in policija. Sam jih dobivam v hrvaški Istri in Kvarnerju od lastnih dobaviteljev, ker jim zaupam glede transporta in porekla. Zato jih tudi dobro plačam, okrog 40 evrov za kilogram,« pravi eden izmed slovenskih gostincev, ki ima datlje na jedilniku samo za posebne goste. Porcijo, težko okrog 40 dekagramov, računa med 80 in 130 evri, odvisno od stranke. »Dobiti jih je možno tudi iz Albanije in Črne gore po nižjih cenah, ampak problem je v prevozu, zato teh ne naročam. Če bi jih lahko prodajal vsak dan, bi obogatel. A jih ne smem hraniti v gostilniških hladilnikih, saj lahko pride inšpektor. Nujno pa morajo biti sveži, saj se hitro pokvarijo. Na ledu ali v morski vodi zdržijo največ dva dni. Ko mi jih ponudijo dobavitelji, obvestim svoje stranke,« je dodal.
Za porcijo se je treba potopiti tudi desetkrat
»Največ smo jih nabirali od Debelega rtiča do Novigrada, najbolj množično pa v Kanegri. Tam ni v vodi niti ene velike skalnate gmote več, ker je vse stolčeno. Nabirali smo jih na dah, s kladivi in pincetami pa smo jih na obali vlekli ven iz lukenj,« pravi Koprčan, ki se je z morskimi datlji preživljal več let, ko še niso bili zaščiteni. V enem dnevu jih je lahko nabral tudi do 30 kilogramov, nato pa jih je v Italijo, največ v Trst in Milano, prevažal v prtljažniku svojega avtomobila. Zdaj je upokojen, še vedno pa dobro pozna zakulisje ilegalne trgovine. »Takrat trgovina še ni bila problematična, ker so bili legalni. Organizirane skupine so se začele oblikovati po letu 2004, ko je Slovenija vstopila v EU, še bolj pa leta 2007, ko smo stopili v schengen in se je okrepil nadzor na mejah. Glavni preprodajalci so še vedno Italijani, Hrvati jih nabirajo, Slovenci pa po navadi skrbijo za logistiko. Zdaj prihajajo morski datlji tudi iz Albanije, slišal pa sem, da jih vozijo tudi že iz severne Afrike. Pa tudi nabirajo jih ne več ročno, ampak s pnevmatskimi kladivi in dinamitom.«
Manj zgovoren je bil njegov hrvaški kolega iz okolice Umaga, ki še vedno občasno služi z nabiranjem prepovedanih morskih sadežev. »Velikokrat jih nabiram v družbi prijatelja. Eden pazi, drugi se potaplja, potem pa se izmenjujeva. Nabira se jih vse leto. Lažje je, če se potapljaš z obale kot pa s čolna, ker si manj opazen. Nato jih odvlečeva do plitvine in počakava, da jih lahko odneseva domov. Za eno porcijo se je treba potopiti tudi desetkrat, odvisno, kako so skriti v svojih luknjah. Za večja naročila se potapljamo tudi s kisikovimi bombami v večjih skupinah,« pravi nabiralec, ki školjke vozi v dve slovenski pa tudi eno zagrebško elitno gostilno. Cena za kilogram nabranih gastronomskih posladkov je skupaj z dostavo 45 evrov.
Slovenski tihotapski rekord
Rekordna zaplemba ilegalnega uvoza morskih datljev v Slovenijo se je zgodila leta 2010, ko so slovenski kriminalisti v sodelovanju s hrvaškimi pri Bertokih v avtomobilu odkrili 18 vreč morskih datljev in 25 kilogramov drugih zaščitenih školjk. Hrvaško-slovenska sedemnajsterica naj bi skupno pretihotapila skoraj 2 toni zaščitenih morskih školjk, od tega nekaj več kot 600 kilogramov datljev. Sicer pa so na mejah, odkar od leta 2004 poteka poostren nadzor, skoraj vsako leto odkrili med 20 in 170 kilogramov morskih datljev, skritih tudi v rezervoarje in predelane prtljažnike. Odkar je Hrvaška v EU, je nadzor oslabel, tihotapi pa se jih s hitrimi čolni in ne več v avtomobilih. Kljub temu na slovensko-hrvaški kopenski meji še odkrijejo kakšnega ljubitelja. Pred tremi tedni so policisti na Plovaniji med pregledom odkrili nekaj čez 20 kilogramov morskih datljev. A v tem primeru ni šlo za organizirano vrsto kriminala, temveč verjetno za ljubiteljsko gurmanko ali dostavljavko v kakšno izmed slovenskih gostiln ali na zasebno piknik zabavo.
