Težava ni le v tem, da je Lado Bizovičar popolnoma izpraznjena figura, ki kot v kakšni mladinski oddaji bolj ali manj le ksihte poka, potem pa to imenuje »najbolj žlahtna komedija«, gostje pa, nedvomno bolj avtentični od voditelja, z bobna dobro naučeno berejo bolj ali manj duhovite zbadljivke na predsednikov račun, na koncu pa vsi vendarle povedo, da ga imajo radi. Problem je glavni gost sam, torej Borut Pahor.
Iz njega se namreč enostavno ni več mogoče delati norca, vse njegove zablode so bile sproti obdelane, vsi spodrsljaji posneti, vse neumnosti popisane, pokomentirane, resno, šaljivo, sarkastično ali obupano, poimenovan je bil že z vsemi imeni, od Barbike do Borata, in če je kdaj kot inspiracija obupanega državljanskega cinizma usahnil, je hitro sam zabelil kakšno novo okroglo in vsi smo spet vedeli: še sedi na tronu. Tako so lahko njegovi »roštiljarji« le prelistavali njegov press kliping, on pa si je lahko, kot vedno, ko smo ga zalotili pri neumnostih, nadel večni nasmeh hrčka in počakal, da mine. In je minilo in je lahko začel znova. Človek, rojen za vice, med katerimi so celo tako smrtno resni, kot je oni, da je ruskega premiera Medvedjeva posvaril, naj ne stresa besed o hladni vojni kot riž, sam pa svojih ni znal nadzorovati niti ob maturantski povorki. Človek, ki igra na noto človeškosti, zmotljivosti, dobrodušne odpustljivosti, medtem ko sramoti funkcijo in povzroča resno politično škodo vsakič, ko za trenutek odloži masko klovna. In če so se pred oddajo porajali dvomi o primernosti njegovega nastopa v njej, smo zdaj vsaj glede tega lahko mirni: nihče mu ne more narediti ničesar, česar sam sebi ne bi znal narediti še bolje.
