»Pijanci niso primerni za obiskovanje pouka,« se glasi 21. pravilo Gimnazije Novo mesto iz leta 1747, dokaj presenetljivo za današnji čas, ko živimo v prepričanju, da so bili nekdaj dijaki pridni in marljivi, saj so jih tako starši kot profesorji veliko bolj ustrahovali.
A mnogi zapiski iz 18. stoletja pričajo, da to ni bilo čisto res. Poročilo o izključitvi dijaka iz leta 1770 navaja, da je bil dijak, ki je zahajal v gostilne, popival, se klatil naokoli, povzročal prepire in brez sramu opravljal prepovedane nočne izhode, iz upravičene ogorčenosti nad njim in tudi v svarilo drugim dijakom izgnan iz gimnazijske skupnosti ter izključen z gimnazijskega seznama. Vsem dijakom gimnazije pa so najresneje zapovedali, da se izogibajo vsakršnemu druženju z izbrisanim.
Za vsak prekršek stroga kazen
Zasvojenost dokazano spremlja človeštvo že od samega začetka, le oblike se s časom spreminjajo. Od nekdaj torej traja vojna med učenimi pravili in samosvojimi otroki. Brez dvoma bodo dijaki v svojem raziskovalnem duhu še naprej iskali načine za kršenje prepovedi.
V 18. stoletju so bili dijaki za vsak prekršek strogo kaznovani. V starih zapiskih piše, da so jim poleg izključitve grozili z zaporno kaznijo z namenom, da bi zatrli samosvojo voljo. Pa je kaznovanje vplivalo na izboljšanje vedenja? V marsikaterem primeru je zagotovo imelo nasprotni učinek. Dijak je namreč z izrekom kazni dobil pozornost, četudi negativno, včasih pa je tudi negativna pozornost boljša kot nobena, kar kaže stavek: »... in si še bolj kot prej zaničeval pravila.«
Vse se začne z občutkom nemoči
Pravila se s časom spreminjajo, nekatera pa ostajajo bolj ali manj enaka skozi stoletja, kot na primer pravilo o prisotnosti in primernem vedenju pri pouku. Spet druge prepovedi, ki so veljale v 18. stoletju, so za današnje čase povsem nerazumne: »Pod pretnjo izključitve je prepovedano vsakršno prijateljevanje z drugim spolom.« Ker se je dijak leta 1917 družil z dekletom, je bil kaznovan z osemurnim zaporom in z grožnjo izključitve. Norme gredo na srečo v korak s časom. Kar predstavljamo si lahko, kako se bodo zanamci spraševali o smiselnosti »čudnih« zapovedi, ki jih bodo našli na prastarih računalniških diskih.
Kaj pa, če bi se najprej vprašali, kaj mlade žene v omamljanje z opojnimi substancami? Vse se začne zaradi občutka nemoči, ki se pojavi ob zahtevnih življenjskih situacijah. Droge in alkohol pomagajo potlačiti bolečino, prikrijejo jo z navideznimi občutki miru, ki jim sledi trd pristanek na realna tla in vnovična žalost, s katero se je težko soočiti. Zato neustavljiva sila pokliče po novem odmerku sredstva za odvzem notranjega trpljenja.
Danes smo si tako blizu, le en klik stran, pa vendar še nikoli v zgodovini ni bilo toliko samote med mladimi. V preteklosti si ljudje gotovo niso mogli predstavljati, da se bo nekoč skoraj vsak lahko pohvalil s trimestnim številom prijateljev. Težava pa je to, da če na ulici srečamo kakšnega od naših FB-prijateljev, ga verjetno ne bomo niti pozdravili, saj ga poznamo le s spleta. Gotovo ne bi bilo odveč, če bi bili del pouka tudi načini zdravega soočanja s težkimi življenjskimi situacijami, kaj storiti, ko smo žalostni ali ko ne vidimo rešitve problemov.
Majhni premiki kot velike zmage
Bistvo namreč ni v prikrivanju jeze, skrbi, prestrašenosti in nedopuščanju solza v trenutkih žalosti zaradi slabih ocen ali neuslišane ljubezni. Pravo izpolnitev omogoča doseganje lastnih ciljev, za katere ni nujno, da so na zunaj veliki dosežki, saj so že majhni premiki lahko velike zmage, ki dajejo notranje zadovoljstvo. Od tu izhaja resnična moč in notranja stabilnost. Dejstvo je, da je bilo v preteklosti šolarjem težko, saj so bili hudo ustrahovani in so za prekrške morali trpeti tudi fizične kazni, a tudi danes ni lahko biti najstnik. Obkroža nas toliko informacij in še več zahtev. Kako se znajti? Spremenimo lahko le sebe, zatorej se namesto kazanja s prstom na grešnike zazrimo vase in vprašajmo, kaj lahko naredimo mi.
