Gorenjec sem. Ne sicer trdi Gorenjec, kajti trdi so menda doma samo iz Rateč in Podkorena. Sem pa iz Žirovnice, blizu našega Prešerna.
Kot Janez Šmitek?On se je priselil, medtem ko sem jaz avtohtoni Kašar, kar je domače ime za Žirovničane. Žirovnici se reče tudi Kašarija, česar ne znam povsem razložiti, zakaj, je pa seveda v zvezi s kašo. Mogoče zato, ker so Žirovničani včasih jedli veliko kaše.
Kakšna je vaša skakalnotrenerska zgodovina?Sem letnik 1962, torej generacija Ulage, Bajca, Tepeš je malce starejši. Nisem bil uspešen kot oni, smo pa skakali skupaj. Takoj po služenju vojaškega roka sem se pridružil delu v klubu Stol Žirovnica. Najprej štiri leta amatersko, potem pa 28 let profesionalno. Tri četrt življenja sem v skokih. Franci Petek je bil iz našega kluba in takrat sem se lahko kot trener veselil njegovega naslova svetovnega prvaka. Kar nekaj otrok in mladincev sem dal v karieri skozi in morda sem bil kar prevečkrat preveč pripaden svojemu klubu.
Kar se za Gorenjca spodobi.Vedno sem bil lokalpatriot.
Jesenice so v hokeju vedno znale premagati Olimpijo, potem si pa iste igralce v reprezentanci lahko videl igrati manj uspešno.Ne vem, ali je to res. Je pa res, da Gorenjci držimo skupaj in da damo nekaj na lokalpatriotizem. Tudi mene ni sram priznati, da sem iz majhnega kraja.
Od kdaj skačete v Žirovnici?Začelo se je takoj po drugi svetovni vojni. Ljudje iz naših koncev, vključno z Jesenicami, ki bi jim lahko rekli središče spodnje Zgornjesavske doline, a središče skokov je v Žirovnici.
Kako to, da ste postali trener reprezentance?Da, v poznih letih sem se odločil, da grem iz domačega gnezda, in nič mi ni žal. V zadnjih dveh letih smo napredovali. Ne samo rezultatsko. Smo dobra druščina. Rezultati to samo potrjujejo.
Dolgo ste v skokih. Katerih kriz skakalnega športa se lahko spomnite?Nič ne gre samo navzgor. Lažje je delati, če si zadovoljen, a umetnost je, da se dvigneš z dna. Če seveda nisi pregloboko. V osemdesetih letih, po olimpijskih igrah v Sarajevu, je šlo zagotovo majčkeno navzdol, ker olimpijska pričakovanja niso bila potešena, vendar pa so Bajc, Ulaga, Tepeš in Debelak že leta 1988 prinesli kolajni. V vsakem primeru smo Slovenci umetniki, ker iz tako majhne baze vedno najdemo nekoga. Petek je leta 1991 postal svetovni prvak, potem je spet nastopila kriza. Takrat se je menjal slog skakanja in takrat smo malce zamudili z dohajanjem. A spet se je potem pojavil Peterka in potegnil voz naprej, z njim pa potem tudi kolajne. Vedno smo imeli posameznike, vendar pa imam šele zadnja leta občutek, da smo postali enotnejši. Da imamo neki sistem. V sistem je treba verjeti ter vlagati, pa ti bo zagotovo dal rezultat.
Kljub temu se da dobiti vtis, da niti vi, trenerji, pogosto ne razumete docela, zakaj nekoga nese tako daleč, kot ga, oziroma zakaj ne, ko se forma tekmovalca spremeni na slabše, in običajno poslušamo, da je človek izgubil občutek.Ne bi se strinjal. Dolgo sem delal z mladimi in lahko povem, da se takoj vidi, kdo je večji talent od drugih, seveda pa nikjer ne piše, da bo tak tekmovalec zagotovo uspel. Talent brez trdega dela ne pomeni nič. Zato smo na voljo trenerji. Da tekmovalci talent nadgradijo. Nikoli ne smeš odpisati 13-letnika, ker se pogosto zgodi, da se tekmovalec, ki je dober do 14. leta, izgubi. Nekdo, ki je bil do takrat zgolj zraven, pa postane šampion.
Kaj je osnovna razlika med treniranjem deklet in fantov?V principu je podobno. Cilji so enaki. Da bi skakali čim boljše in čim dlje. Trening se deloma razlikuje. Nikdar nisem enačil ženskih skokov z moškimi. Ni enako. Tako kot se dekleta ne vozijo po Kitzbühlu, ampak vozijo druge smuke, ki so primernejši za njihovo konstitucijo, moč, mentalno pripravo in podobno. Čeprav so pri mentalni pripravi lahko dekleta celo boljša, v določenih trenutkih so pa bolj občutljiva. Dekleta so pridna, delajo tako kot fantje in podoben program kot fantje. Ob nastopu položaja sem se povezal z moško A-ekipo, povzel princip treninga, vendar je vse prilagojeno.
Na kak način?Vaje so enake ali podobne, obremenitve pa so manjše, dolžina treninga je krajša, izvedba vaj ne more biti takšna kot pri fantih. Tako kot je razlika med moškim in ženskim sprintom na 100 metrov sekunda.
Ali obstajajo ženske in moške skakalnice? Skakalnico na Ljubnem je nekdo označil kot lepo žensko skakalnico.To je zgrešeno. Teren za dekleta je enak kot za fante. Skakalnica je za vse enaka. Velika razlika je v hitrosti, je pa moja težnja, da bi se približevali fantom. Po tehniki in hitrosti.
Koliko sonožnega odriva imajo ta dekleta?Tega ne bom govoril. In dekleta ne bodo nikoli skakala enako kot fantje.
Kdo vam je v zraku elegantnejši, Prevc ali najboljše dekle?Peter Prevc je zagotovo elegantnejši. Od njega se lahko učiš, ne moreš pa ga kopirati, ker je en in edinstven. To velja tudi za fante, še bolj pa za dekleta. Optimum je treba iskati znotraj značilnosti, tehnike in sposobnosti vsakega posameznega dekleta. Ne moremo enega postaviti na piedestal in reči, takole bomo vsi skakali, kajti v tem primeru bomo vsi padli. Sara Takanaši me navdušuje prav zato, ker skače na najbolj moški način.
Takanašijeva je visoka 152 centimetrov in tehta 45 kilogramov. Ali so v skokih, predvsem v ženskih skokih, možne zlorabe s telesom in starostjo tekmovalk, kakršne so se dogajale v gimnastiki nekoč, ko smo gledali otroke?Želene značilnosti so enake kot pri fantih. Lažji si, lažje letiš, bolj si gibljiv, lažje boš počepnil. Pod črto vse to nanese boljši rezultat. A to, kar se danes dogaja v vzdržljivostnih športih, kjer je dandanes zraven veliko farmacije, se v naši panogi ne more dogajati. Prav tako denar sam po sebi ne prinese uspeha. Je zgolj sredstvo. Tudi žensko skakanje gre vse bolj v profesionalizacijo, čeprav so nagrade pri dekletih štirikrat manjše kot pri fantih. Tudi kvaliteta se je v zadnjih 15 letih silovito povečala. Rad bi videl še več tekem svetovnega pokala, več ekipnih tekem in več mešanih tekem.
