Težko se je znebiti občutka, da je bilo v sili razmer, ki so nastale zaradi uspešne ofenzive sil Bašarja Al Asada okoli Alepa, propadlih mirovnih pogovorov v Ženevi in vse bolj nezadovoljne tako imenovane zmerne uporniške vojske treba nekaj spraviti na papir in da je to v veliki meri zasluga neutrudnega Kerryja, večnega vernika v možnost kompromisov, kar ga potem pripelje tudi v grenke poraze, kot se mu je zgodilo v iskanju rešitve za palestinsko-izraelski mirovni proces. Dogovor predvideva prekinitev sovražnosti, katere osnovni namen je dostava človekoljubne pomoči, veljati pa bo začela šele v tednu dni, v tem času pa bo posebna delovna skupina definirala pogoje na terenu, ki jih bo treba izpolniti. Islamska država in Fronta Al Nusra sta v dokumentu izrecno navedeni kot skupini, za kateri prekinitev ognja ne velja. Kar pomeni, da se letalski napadi lahko nadaljujejo in s tem dosedanja praksa obtožb in protiobtožb o tem, ali Rusija v resnici napada zmerne upornike in tako pomaga Al Asadovi vojski. Povrhu je Al Asad v enem redkih intervjujev zdaj napovedal, da bo vojaško zavzel vso Sirijo, kar na drugi strani krepi jastrebe, kot je savdski zunanji minister, ki pravi, da bo v primeru neuresničitve dogovora na mizi ostala le še vojaška, nič več politična rešitev vojne. A za takšen scenarij dogovora niti ne bi potrebovali, glede na prakso zadnjih petih let.
Dejansko sta Islamska država in Fronta Al Nusra edini povezovalni člen vseh strani, ki se pogajajo o Siriji, ker sta tudi edini skupni sovražnik, pa še tu ne manjka obtožb o tem, kdo vse naj bi ju potihoma podpiral. Preostale skupine, od zmernih upornikov in Kurdov do vladne vojske Bašarja Al Asada in šiitskih milic, pa tvorijo konglomerat, skozi katerega se projicirajo interesi kopice držav, vpletenih v trenutno najbolj izpostavljen svetovni konflikt. Pod včerajšnji dogovor se je denimo podpisalo sedemnajst držav in še štiri mednarodne organizacije. Ker so v igro vpletene tudi velike regionalne sile, z Iranom, Savdsko Arabijo in Turčijo na čelu, je Sirija sod smodnika, kjer ima vsak od igralcev v rokah vžigalico, nihče pa gasilnega aparata. Še huje, po vojaškem vstopu Moskve v vojno septembra lani Sirija postaja nadomestno prizorišče konflikta Rusije in Zahoda z ZDA na čelu, ki se je razrasel z ukrajinsko vojno, navzkrižnimi energetskimi interesi in splošnim naraščanjem medsebojnega nezaupanja. Kerry in Lavrov se na videz pogajata v imenu različnih strani v Siriji, ki se na terenu gledajo prek puškinih cevi, v resnici pa so te njuni vojski na terenu. Če bi upoštevali vse našteto, je včeraj sklenjeni dogovor v resnici celo majhen čudež, ki pa mu krila reže kar njegov »oče« Kerry z besedami, da »ne gre pričakovati, da se bo sirska vojna končala v bližnji prihodnosti«.
