Tako kot smo hoteli biti enakovredni v plezanju, smo se želeli izkazati tudi na filmskem oziroma festivalskem področju. S pokojnim Janezom Jegličem sva v južni steni Cerro Torreja posnela film na 16-milimetrsko filmsko kamero, dobil je nagrado na gorniškem filmskem festivalu v Trentu in sem malo bolj »padel noter«, poskušal sem narediti festival v Sloveniji in po dveh poskusih, leta 1998 v Mengšu in leta 2002 na Bledu, smo leta 2007 končno začeli s festivalom v ljubljanskem Cankarjevem domu. Zadeva deluje, se širi, čeprav niti pod razno nihče od nas, ki sodelujemo pri njej, od nje (prihodkov) ne more živeti. Festival ima vsako leto približno 6000 gledalcev, upam, da jih bomo letos imeli še kaj več.
Kaj najbolj zanima obiskovalce?Najbolj jih pritegnejo alpinistični in plezalni filmi, prizadevamo pa si, da bi dobili več gledalcev v kategoriji gorska narava in kultura, ki je zanimiva tudi za tiste, ki ne hodijo v gore. Gre za čudovite filme, eden od letošnjih je na primer Življenje v pragozdu, dokumentarec o avstrijskem parku Kalkalpen, največjem območju divjine v Evropi. Vztrajamo pri tem, da bi ohranili vse štiri festivalske kategorije – alpinizem, plezanje, gorska narava in kultura ter gorski športi. Zelo dober in zanimiv je tudi obfestivalski program s predavanji.
Se je bilo težko posloviti od plezalske kariere?Enkrat se moraš odločiti, da je dovolj. Še vedno počnem stvari v alpinizmu, vendar pri petdesetih meja ne morem več prestavljati. Spremljam dogajanje v Patagoniji in sem vesel, da gre v smer, ki sva jo malo pred letom 2000 nakazala z Rolandom Garibottijem. Nekateri so takrat komentirali, »kakšen alpinizem pa je to dirkanje čez stene«, danes pa se jaz čudim, kako visoke standarde postavljata Alex Honnold in Colin Haley. Dejstvo je, da so lahko le dobri tudi hitri, naj bo to za volanom ali pri plezanju.
Kaj je prednost najboljših?Poleg hitrosti tudi visoka raven plezanja v skali in psihična stabilnost. Ko si globoko v plezanju v zahtevnih velikih stenah, si tako osredotočen, da imaš tudi več »sreče«. Ko enkrat izstopiš, se je praktično nemogoče vrniti. Raven zahtevnosti plezanja je pri današnjih plezalcih za več stopenj višja, kot je bila v osemdesetih letih.
Se lahko to v prihodnosti še stopnjuje?Verjamem, da je v velikih stenah še veliko možnosti za hitro plezanje. Leta 1996 sva z Aischanom Ruppom preplezala v El Capitanu smer Salathe v desetih urah in 20 minutah. Bil je najhitrejši evropski vzpon v tej smeri, Američani so imeli pač v »domači« steni boljše čase. Za tak dosežek je bilo treba imeti jajca, gnati in priti skozi. Zdaj je enako v Patagoniji. Prečenje znamenitih patagonskih vrhov Cerro Standhardt, Punta Herron, Torre Egger in Cerro Torre, za katero so še pred štirimi leti potrebovali štiri dni, sta letos Honnold in Haley opravila v 20 urah in 40 minutah.
Kako je to mogoče doseči?Soplezalca morata biti stoodstotna, plezaš simultano z minimalnim varovanjem, ogromno je soliranja, pri tem ni šale.
V Patagoniji je pogosto ključno tudi vreme.V naših časih ga niti lokalni prebivalci niso znali napovedati za nekaj dni vnaprej. Ocenili smo ga na oko, šli v steno, plezali dan in noč, bivakirali, začelo je snežiti, bežali smo dol in ko smo se zjutraj do konca uničeni privlekli pod steno, je zasijalo sonce. Od leta 2005 pa lahko s satelitskim telefonom dobiš natančno lokalno napoved za tri, štiri dni vnaprej in to je velika prednost tudi s psihološkega vidika. Nihče se ne muči s steno v slabem vremenu, takrat vsi raje jejo pico in pijejo pivo v Chaltenu, najbližji vasi. Enako velja za Himalajo.
O smeri Psycho Vertical v Torre Eggerju, ki ste jo leta 1986 splezali s Frančkom Knezom in Janezom Jegličem, se še vedno govori z velikim spoštovanjem.Še danes sem vesel, da nam je uspelo, priznanje poznavalcev pa pomeni, da smo takrat dobro razmišljali in našli lepo strmo linijo. V osemdesetih smo v Patagoniji plezali še na klasičen način, ekspedicijsko, v tej smeri pa smo že polovico stene preplezali v alpskem slogu.
Na meji zmogljivosti?Plezanje smo jemali kot šport, trdo smo trenirali, da bi presegli in nadgradili dosežke generacije pred nami. Yosemite so čudovit poligon za trening in če tam spoznaš, da lahko 34-raztežajno smer preplezaš v desetih urah – zakaj ne bi tako hitro preplezal tudi dolge smeri v Patagoniji? Tako smo razmišljali z Aischanom Ruppom in Rolandom Garibottijem, potem se je Aischan smrtno ponesrečil na Matterhornu in sva z Rolom sama prenesla hitri alpski slog v patagonske stene. To je bil korak naprej, zdaj je šel razvoj že za dve stopnici višje.
Kako pomembni so bili za vas soplezalci?Zelo, najti si moraš sorodno dušo in se začutiti. Z vsemi soplezalci sem bil najprej prijatelj. Stvari postanejo težke in zahtevne, situacije hude in če bi bil z nekom, s komer se ne bi razumel, bi lahko bilo hitro narobe.
Kaj je takrat najpomembnejše?Izkušnje, nikoli jih ni preveč. Če jih imaš, te ne bo zgrabila panika. V resnih situacijah dober postane še boljši, predvsem pa se moraš zavedati, da druge rešitve ni, da pač moraš priti do vrha.
Kaj najraje počnete zdaj?Plezam v Ospu. Plezal bom vedno.
