Čeprav je voda osnovna življenjska dobrina, vam jo lahko dobavitelj, če pravočasno ne plačate računov, odklopi. Pogojev za odklop vode ne določa zakonodaja na državnem nivoju, temveč je to prepuščeno v razsojanje občinam. V odlokih mestnih občin, ki smo jih preverili, piše, da lahko vodo odklopijo tistemu, ki niti v roku petnajstih dni po prejemu opomina pred prekinitvijo dobave vode ne poravna računa za storitev – če je seveda odklop mogoč le neplačniku brez posledic za preostale uporabnike, kar pomeni, da v večstanovanjskih stavbah vode ne odklapljajo.
Na ministrstvu proti spremembam
Zgodba matere samohranilke, ki je zaradi neplačanih računov mesec dni z dvema otrokoma životarila brez vode – o tem smo v Dnevniku pisali prejšnji teden – je nazorno pokazala na nehumanost trenutnih predpisov. Da je odklop vode nesorazmeren ukrep v primerjavi z neplačilom računov za njeno dobavo, še posebno, ko prizadene tudi otroke, so opozorili tudi v uradu varuha človekovih pravic. Tam – prav s posredovanjem varuha pri podjetju VO-KA je dobila zgodba matere samohranilke srečen epilog – že vrsto let opozarjajo na nujnost spremembe zakonodaje, ki bi občinam odvzela pristojnost odločanja o odklapljanju vode. Menijo namreč, da bi se morala pravica do vode v slovenski pravni red vključiti kot temeljna človekova pravica.
Toda na ministrstvu za okolje in prostor menijo, da sprememba uredbe o oskrbi s pitno vodo ne bi bila primerna, saj bi brez vzvoda za prekinitev dobave pitne vode lahko ogrozili njeno oskrbo. »Dobavitelju vode je s pomočjo tega sredstva tudi zagotovljen sorazmerno reden dotok denarja, potrebnega za opravljanje dejavnosti. Če znaten del oseb dobave vode ne bi plačeval redno, bi to lahko onemogočilo nemoteno delovanje javne službe. Vodenje postopkov prisilne sodne izterjave namreč pomeni zamudo v plačilu in nepredvidljivost dotoka dohodkov,« so razložili na okoljskem ministrstvu, kjer se sklicujejo tudi na odločbo ustavnega sodišča iz leta 1999. Ta med drugim navaja, da je prekinitev dobave vode sredstvo, s katerim je varovana izterjava računa za dobavljeno, a neplačano vodo.
Po pomoč na evropsko sodišče
Po mnenju pravnika Blaža Kovača iz Amnesty International Slovenija je težava v tem, ker te odločbe ustavnega sodišča doslej nihče ni resno izpodbijal. »Ljudje, ki jim odklopijo vodo, bi se morali obrniti na sodišče. Če bi bilo takšnih primerov deset, bi kateri od njih bržkone prišel tudi do ustavnega sodišča, kjer bi morali preveriti, ali odločitev iz leta 1999 še drži. Jasno pa je, da so ti ljudje reveži in za to nimajo ne denarja ne znanja,« ugotavlja Kovač, ki poudarja, da je stališče Amnesty International do vode jasno: to najosnovnejša človekova pravica, zato do odklopov po avtomatizmu nikakor ne bi smelo prihajati.
Kovač tudi ne verjame v ustavno komisijo, ki je lansko leto razpravljala o zapisu pravice do pitne vode v ustavo. »Če se bo nanje čakalo, se bo zaprlo še kar nekaj vodovodnih pip. Po drugi strani pa prek odvetnice Nine Zidar Klemenčič koordiniramo pritožbo dveh romskih družin na evropsko sodišče za človekove pravice. Gre sicer za pravico do vode za manjšino, a vendarle bi to moralo odpreti širšo razpravo o pravici do vode in spodbuditi sistemske zakonodajne spremembe za vse,« je prepričan Kovač. Meni namreč, da se bo lahko v prihodnje vsakdo v primeru grožnje z odklopom skliceval na ta primer.
Fizične in pravne osebe v istem košu
Občinski odloki, ki določajo pogoje, pod katerimi se zaradi izterjave dolga odklopi voda, mečejo v isti koš tako fizične kot pravne osebe. »Ločevanje med enimi in drugimi bi moralo biti jasno zapisano v ustavi. Konec koncev se človekove pravice nanašajo le na ljudi, ne na firme,« pravi Kovač. Da bi se moralo drugače obravnavati fizične in pravne osebe, se sicer strinja tudi direktor VO-KA Krištof Mlakar, ki pravi, da je nič koliko lokalov, za katere ve, da dobro poslujejo, a se namerno izogibajo plačilu. Po njegovih besedah so največji dolžniki ravno gospodarske družbe.
