Miloš Janša je bil od osamosvojitve Slovenije do lani edini selektor veslaških reprezentanc in glavni tvorec zgodbe o uspehu. »Ne strinjam se z oceno, da je slovensko veslanje trenutno v največji krizi v zgodovini samostojne države. Nikakor ne smemo gledati tako pesimistično, saj ni razlogov za tarnanje in paniko. Če gledam na vse težave, je bila lanska sezona najtežja, ne pa letošnja. Menim, da gre bolj za trenutni zastoj, stvari pa se počasi le izboljšujejo. Drži, da trenutno ne moremo računati na vrhunske dosežke, a tudi v preteklosti tega nismo mogli v vsakem trenutku,« meni 65-letni odvetnik Miloš Janša, ki je po 23 letih prisilno odstopil s svojega položaja. Aprila 2013 je najprej dobil selektorski mandat do leta 2016, kmalu zatem pa nogo. Nasledil ga je Dušan Jurše, Janša pa je ostal trener v blejskem klubu.
Bronasta olimpijska kolajna dvojnega dvojca Čop-Špik v Londonu 2012 ni le zadnje odličje slovenskega veslanja na velikih tekmovanjih v članski konkurenci, ampak tudi zadnji finale A. Špik, ki naj bi bil za Čopom paradni konj slovenskega veslanja, je pred meseci napovedal aktivni premor do jeseni in se umaknil v London, kjer trenira in se izobražuje, Janša pa je edini, ki je v stiku z njim. Na vprašanje, ali je po enoletnem premoru v predolimpijski sezoni in 36 letih sploh še možna Špikova vrnitev na vrhunsko raven, Janša odgovarja: »Če bo to tudi njegova volja in želja, potem je možno. Luka je navedel tri razloge, zakaj si je vzel daljši premor: prvi je bil nezadovoljstvo z rezultati, ki so bili vedno povezani s poškodbami, drugi pa preobremenjenost, utrujenost in zasičenost. Kot tretjega je navedel kadrovske spremembe v reprezentanci, a na VZS so to zamolčali javnosti. Špikov premor ni napačna taktična odločitev, ampak nujnost, ki jo je bilo treba storiti. Brezpredmetno je govoriti o tem, ali je to pametno ali ne, jaz sem mu povedal, da mu ne mislim nasprotovati ali ga ovirati,« pojasnjuje Janša.
Janša ne želi soliti pameti Juršetu
Niti dva nastopa v finalu A v okrnjeni konkurenci na včeraj končanem svetovnem pokalu na Bledu (drugo mesto Rajka Hrvata med neolimpijskimi lahkimi skifisti in četrto Gašperja Fistravca med enojci) ne moreta in ne smeta olepšati trenutne slike slovenskega veslanja. Prva ura resnice bo že EP na Poljskem konec meseca, vrhunec sezone pa avgustovsko svetovno prvenstvo v Franciji, kjer se bo delila večina olimpijskih kvot za Rio 2016. »Trenutna slika ni rožnata, a imamo še nekaj veslačev, ki jo lahko spremenijo na boljše: Špik, Jernej Markovc, Gregor Domanjko. Žal na vemo, kaj se bo v prihodnje dogajalo z njimi in koliko bodo uspešni. Vseeno sem prepričan, da imamo potencial, da se lahko posameznik ali večja posadka v prej kot nekaj letih približa svetovnemu vrhu. A vprašati se je treba, kaj je sploh svetovna špica. Trdim, da je to v najmočnejši konkurenci finale A, torej uvrstitev med šest najboljših na velikih tekmovanjih. V tej sezoni kaj takšnega skoraj ni mogoče, finali B pa vsekakor,« je prepričan Janša, ki pravi, da ima svoje ideje in predstave glede posameznih čolnov (posadk), a svojemu nasledniku Juršetu ne želi mešati štren in soliti pameti.
Nasprotno od Janša pa Čop ocenjuje, da je naše veslanje v največji krizi po letu 1991. »Ker ni bilo postopne menjave generacij, niti na tekmovalni niti na trenerski ravni, smo zdaj pred popolno menjavo. To se je pokazalo že pred leti, ko je ena posadka vselej izstopala in posegala po svetovnem vrhu, kar pa je sočasno in posredno skrilo bistvo preostalih težav. Zato je nastala generacijska luknja, trenutno pa nimamo ustrezne posadke, ki bi visoko kotirala v svetovnem merilu in s katero bi drugi domači veslači ves čas imeli primerjavo. Če si najboljši doma, to še ne pomeni, da je to dovolj in da si tudi v mednarodnem merilu. Če doma nimaš ustrezne in stalne primerjave, je zelo težko vzpostaviti stik s svetovno špico,« se zaveda dobitnik štirih olimpijskih kolajn Iztok Čop.
Po Čopovem slovesu od tekmovalne kariere je bil za njegovega naravnega naslednika previden Špik, a hitro se je pokazalo, da so Iztokovi čevlji za Luka absolutno preveliki. Tako kot Špik se je tudi Čop med kariero odločil za aktivni premor (odmor) pred OI 2012 v Londonu, a ne v predolimpijski sezoni, ampak leta 2010. »Toda pri meni je šlo bolj za tekmovalni premor kot za odklop od treningov. Ves čas sem bil v pogonu, le obseg treningov je bil malce manjši. Edina razlika je bila v tem, da nisem tempiral forme na tekmovanja, v vsakem trenutku pa sem bil sposoben vskočiti v reprezentančni program. Kljub premoru v naslednji sezoni nisem imel nobenih težav. Čeprav nisem osvojil kolajne na velikem tekmovanju, sem bil telesno povsem konkurenčen najboljšim,« se spominja Čop in o začasnem umiku nekdanjega partnerja v čolnu dodaja: »Seveda je nelogično, da si vzameš prosto v predolimpijski sezoni, ko je treba loviti kvoto za OI. Seveda je vse odvisno od njega, predvsem od tega, kaj bo v tem času zares počel. Upam, da mu bo premor kaj koristil, a vrnitev na vrhunsko raven bo zelo težka.«
Čop se zavzema za tujega selektorja
Že nekaj časa se Čop javno zavzema, da bi selektor postal tujec, ki bi lahko slovenski veslaški voz potegnil iz blata. »Do nedavna je bil Miloš Janša trenerski alfa in omega v Sloveniji, treba pa mu je priznati, da je veslanje postavil iz nič. A morali bi najti nekoga, ki bo zadeve spet dvignil na visoko raven, Dušan Jurše pa je bil logična izbira. Da ne bo pomote: jaz o strokovnosti slovenskih trenerjev niti slučajno ne dvomim, saj so po tehničnem in strokovnem znanju na visoki ravni. A ne morem se znebiti občutka, da enostavno ne morejo stopiti iz klubskih in lokalnih okvirjev, kar seveda ni dobro, saj preferirajo tekmovalce iz svojih klubov, preveč so navezani na svoje okolje in ljudi. Zato zagovarjam tujega strokovnjaka, ki mu je vseeno, iz katerega kluba prihaja kakšen tekmovalec, in za katerega sta pomembni le kakovost in kompatibilnost posameznikov. In to je vse, kar bi moralo šteti. Če imajo tekmovalci v glavah trenerski lokalpatriotizem, to negativno vpliva nanje. A bojim se, da bo lokalnost tudi v prihodnje težko preseči,« meni Čop, ki trenutno nima uradne funkcije v slovenskem veslanju. Čeprav bi lahko kot veslaška legenda svetovnega kalibra marsikaj storil v slovenskem veslanju, svojo nevpletenost (sodeluje le s svetovno znanim proizvajalcem čolnov) pojasnjuje z besedami: »V veslanju sem bil 30 let in želel sem se umakniti vsaj za nekaj časa. Odločil sem se za posel, ki mi omogoča dobro eksistenco. Zastopam stališče, da naj bo človek gmotno preskrbljen z nečim zunaj športa. Le tako potem na svojem položaju v športu ni njegov ekonomski ujetnik in se ne skuša za vsako ceno obdržati na funkciji, četudi ni pravi za neki položaj. Morebiti se bom pozneje vključil v slovensko veslanje, za katero upam, da nam ga takrat ne bo treba spet graditi z nič.«
Odsotnost Špika, študij Jerneja Markovca in Gregorja Domanjka v ZDA, nedoločenost posadk za velika tekmovanja, izgubljen stik s svetovno špico – to so glavni razlogi, da obstaja realna možnost, da slovensko veslanje ne bo imelo tekmovalca na OI 2016 v Braziliji. »To bi lahko bila katastrofa, a moramo biti pripravljeni tudi na ta črni scenarij. Norme se zaostrujejo, število posadk, predvsem moških, se krči... Bojim se, da na OI ne bo slovenskega čolna, a vseeno ne smemo vreči puške v koruzo,« pravi Čop. Če ne bo uspehov, bo vedno bolj prazna tudi blagajna VZS. Leta 2009 je imela zveza letni proračun okoli 600.000 evrov, po bolj ali manj neuspešnih sezonah pa letos znaša le še 350.000. Drži, da je pred šestimi leti država pokrila kar 97 odstotkov letnega proračuna (zdaj 70), da se je delež sredstev od sponzorjev in lastne dejavnosti s treh odstotkov leta 2009 dvignil na letošnjih 30 in da so sponzorske pogodbe veljavne do OI 2016. A če se bo uresničil črni scenarij (Slovenija brez veslača v Braziliji), se bodo verjetno tudi denarne pipice bolj ali manj zaprle.
