Četrtek, 28. januarja 2016, je bil za slovensko glasbo in poslušalce glasbe pomemben dan. Državni zbor je sprejel novelo zakona o medijih, ki je v mandatu ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar doživela več popravkov. Po zadnjih koalicijskih dopolnilih morajo radijske postaje med 6. in 19. uro predvajati najmanj 60 odstotkov predpisane celodnevne kvote slovenske glasbe, najmanj četrtino tega deleža pa bodo morale nameniti domačim skladbam, ki so bile prvič predvajane pred največ dvema letoma. Kvota slovenske glasbe za javne radie znaša najmanj 40 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe, radii s programom posebnega pomena morajo zavrteti najmanj 25-odstotni delež slovenske glasbe, zasebni pa 20-odstotnega.
Glasba in narodna zavest
Zakon je med mladimi malokomu jasen, še redkejšim se zdi premišljen in utemeljen. Med razlogi, ki jih navajajo poslanci, jezni radijski uredniki in poslušalci, je najti tudi pomanjkanje narodne zavesti, spoštovanje slovenske glasbe, predvsem med mladimi, in spodbujanje nadobudnih glasbenikov, ki da bodo s predvajanjem svoje glasbe dobili priložnost. Poslanka SDS Jelka Godec je dogodke komentirala takole: »Začeti moramo pri mladih in jih naučiti slovenske zavesti ter spoštovanja slovenskega jezika in kulture.« Toda ali se da narodno zavest naučiti? Ali ni to stvar okolja in vzgoje? Mladi, za katere sta značilna tako apatičnost kot uporništvo, novemu zakonu in njegovim posledicam najbrž ne bodo namenili veliko pozornosti. Zagotovo pa bodo ukrepali v primeru, če jih glasba, predvajana na radiu, ne bo zanimala: zamenjali bodo postajo, ugasnili radio ali pa preklopili na CD z izbrano glasbo, sneto z interneta. Bo torej res dosežen cilj, ki ga omenja Jelka Godec?
Dobro je tudi vedeti, da je globalizacija prinesla hiter in lahek dostop do zelo različnih zvrsti: vsakdo si lahko skoraj v vsakem trenutku izbere glasbo po svojem okusu. Mladi tudi praviloma najraje poslušajo radijske postaje, ki vrtijo več glasbe kot novic in reklam. Pravzaprav je vedno manj tistih, ki sploh imajo doma radio in mu prisluhnejo zaradi glasbe; to funkcijo so prevzeli youtube, MTV in na telefon prenesena glasba. Dijaki radiu še najpogosteje prisluhnejo v kavarnah, kjer igra zaradi vzdušja in občutka družabnosti, ter med vožnjo, recimo na poti v šolo.
Stari mojstri v pozabo?
Dilem, ki zadevajo novi zakon, je še cela vrsta. Vprašanje je denimo, zakaj se je bilo treba usmeriti v tako ozek spekter slovenske glasbe, tiste, ki je bila prvič predvajana pred dvema letoma, in pozabiti na dobre stare slovenske popevke. O tem se sprašuje tudi Dragan Bulič, upokojeni glasbeni urednik Radia Slovenija: »Ko sem še delal, sem vrtel dobro slovensko glasbo, tudi tisto, ki bo po novem zakonu dobila nogo. Ker je poudarek na glasbi, ki je nastala pred največ dvema letoma, bo treba iz repertoarja izpustili mojstre, kot so Marjana Deržaj, Majda Sepe, Jelka Cvetežar... Bomo torej morali poslušati le mlajše, še neuveljavljene pevce? Če primerjaš Magnificovo in Pestnerjevo izvedbo pesmi Trideset let, vidiš, kdo je kralj slovenske glasbe. Pa da ne bo pomote, to pravim kot človek, ki je zrasel z glasbo Beatlov, Rollingov, Hendrixa, Led Zeppelinov...«
Tudi Martina Dervarič, urednica Radia Študent, je prepričana, da zakon onemogoča normalno medijsko delovanje. »Kot se je izreklo kar nekaj ljudi iz stroke, novela ne prinaša temeljnih, težko pričakovanih sprememb. Namesto da bi reševali vprašanja, kot so transparentnost lastništva, podpiranje vsebin v javnem interesu, definirali javni interes, novela s takšnimi ali drugačnimi zakonskimi omejevanji spodkopava pogoje normalnega medijskega delovanja, ki je globoko v krizi,« je kritična Dervaričeva.
Vpliv lobijev
Za Lea Oblaka, lastnika vrste slovenskih radiev, je zakon neživljenjski. Prepričan je, da so zanj v državnem zboru močno lobirali Tinkara Kovač, Gal Gjurin, Miha Guštin in Domen Gracelj. In dodaja: »Tinkara Kovač je zavajala poslance, da gre denar avtorjev v roke tujcev. To ne drži, Sazas 90 odstotkov denarja razdeli med domače avtorje.«
Številni se seveda s sogovornikoma ne strinjajo. Zakon, trdijo, bo prispeval k uveljavitvi mladih slovenskih izvajalcev, s tem pa tudi dolgoročno k višji kakovosti. A Oblak je odločen: »Kakovost ne bo boljša, saj bodo mnogi prepričani, da je zdaj kvota dovolj velika, da boš prišel na vrsto, tudi če bo kakovost nižja.«
