Za Beograjčane je značilno, da dosti potujemo, sploh po nekdanji Jugoslaviji, tako da sem tudi sam kot otrok prepotoval vse, kar se je v nekdanji državi dalo. Od Vardarja do Triglava. Poleg tega izhajam iz vrst Partizana in legendarna Partizanova tekma je bila odigrana v Ljubljani za Bežigradom, ko je Partizan v zadnji sekundi dal gol in osvojil naslov prvaka Jugoslavije.
Da, leta 1976, gol v 95. minuti. Je bila tista tekma prodana?Nič nisem slišal o tem. Tudi v zadnjem času sem bil veliko v Sloveniji. Predvsem na pripravah z različnimi ekipami. Z Radom in Vojvodino. Bodisi v Moravskih Toplicah bodisi na Pohorju, letos sem bil pa celo z družino na dopustu v Portorožu in Piranu.
Kako to? Slovenci ne cenimo ravno kakovosti lastnega morja.Kopanje je, kakršno je, vse drugo pa je, kot je treba. Sploh zame. Rad imam istrsko hrano in vina.
Nekoč so se nogometaši pripravljali v hribih. Danes tega ne počnete več?To je zdavnaj presežen način. Dandanes za priprave potrebuješ dober teren in kakovostne nasprotnike. V hribe se ne hodi že kakšnih petnajst ali celo več let. Znanost v športu je napredovala in enaki učinki, kot si jih dosegel nekoč na star način, so danes dosegljivi z drugimi tehničnimi sredstvi, predvsem pa skozi stalni stik z žogo. Danes bi bil odhod na hrib izguba časa.
V lanskem jesenskem delu se je pod vašim predhodnikom Pušnikom poudarjala telesna pripravljenost ekipe. Ali je ta tudi za vas primarna?Primarna je taktična pripravljenost igralcev. Ekipa oziroma igralci morajo na vsakem delu terena, v sleherni fazi tekme vedeti, kako se vesti in kaj početi v situacijah, ki jih navrže igra. Nogomet se ne more šablonizirati kot rokomet ali košarka, ker se igra na večjem terenu, vendar pa je tendenca, da bi bil prostor, v katerem poteka igra, vse ožji in manjši, zato morajo biti igralci predvsem taktično izobraženi. Je bila pa dobra telesna pripravljenost značilnost vseh ekip, ki sem jih do zdaj vodil.
Za srbski nogomet so bili nekoč značilni napadalci oziroma slavni driblerji, medtem ko so mednarodno uspešni srbski igralci dandanes predvsem branilci. Kako to?Natančna opazka. V Srbiji se veliko pozornosti posveča disciplini in taktiki. Igra se podobno, kot se je nekoč igralo v Italiji, trdo in organizirano ter ne tako odprto, kot se igra tudi v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji ali na Poljskem. Eden od razlogov bi lahko torej bil ta, lahko pa da gre za naključen splet okoliščin. V vsakem primeru v Srbiji obstaja par izvrstnih napadalcev. Predvsem veliko mladih. Na primer Mitrović, ki je letnik 1994. Igral je že za Partizan in za reprezentanco, v Anderlechtu je bil najboljši igralec in strelec belgijske lige, zdaj je pa že v Newcastlu pri vsega 21 letih. Takšnih biserov je še veliko.
Kako vzpostavljate avtoriteto pri igralcih?Odnosov z ljudmi se je težko naučiti. To je nekaj, kar imaš ali pa nimaš. Nekaj, kar morda prineseš od doma. A glavni način za vzpostavljanje avtoritete je znanje. To, da igralci vidijo, da delaš nekaj, kar je dobro za njih in za ekipo, in vam zato sledijo.
Ste kdaj vodili kakšno tekmo, za katero se je potem izvedelo, da je bila dogovorjena?Imel sem srečo, da sem delal v takšnih klubih, da to ni bilo nikdar dovoljeno, niti omenjeno. Mislim, da je bila vsaka točka, ki sem jo do zdaj priigral, priigrana pošteno in tudi mukotrpno. Prej se je dogajalo, da je bila privilegirana nasprotna stran.
Ko je Slaviša Stojanović s Crveno zvezdo osvojil naslov in ste Partizan v pomladanskem delu vodili vi, je na koncu izpadlo, kot da je prvenstvo odločil en razveljavljen gol Partizanu.V tisti sezoni se je dogajalo marsikaj, a Slaviša in jaz imava vrhunski odnos. On je športnik in jaz sem športnik. Postranske zadeve naju ne morejo zmotiti. Bil je eden prvih, ki me je poklical, ko sem prišel v Olimpijo, in mi ponudil pomoč, saj je podobno gostoljubje doživel tudi, ko je prišel v Beograd. Vesel sem, da sem prišel v Slovenijo, ker menim, da so zadeve organizirane in da je liga regularna ter čista. Tudi infrastrukturno je liga na ravni. Igrišča so dobra.
Za Olimpijo je nekoč veljalo, da se znajde na snegu. Danes se na snegu niti ne igra več. Pri desetih centimetrih snega se tekma odpove.Spomnim se tega renomeja Ljubljančanov. Upam, da se bo Olimpija znašla v vseh razmerah. Takrat je bilo drugače. Nekoč se je igralo po blatu. Danes ne več. Infrastruktura se je izboljšala. Vse se podreja temu, da bi bil nogomet atraktiven, predvsem pa hiter. Še bolj je treba izboljšati terene, čeravno se mi zdijo razmere v Sloveniji dobre.
Vendar se je velikanom, kot na primer Maradoni ali Savičeviću, poznalo, da so zrasli na neravnih terenih. Znali so obvladati nemirno žogo.To je redna strokovna debata zadnjih dvajsetih let. A tako, kot smo šli nekoč na morje v fiču, gremo zdaj v boljšem avtomobilu. Tudi v fiču je bilo lepo in šarmantno, vendar pa se danes ne da voziti z njim.
Gledano skozi zgodovino, kateri slovenski igralec vam je po načinu igre najbližji?Veliko je bilo igralcev, začenši z Branetom Oblakom in seveda Srečkom Katancem. Mnogi Slovenci so igrali prav v Partizanu. Tudi Džoni Novak, vendar pa je bil mojemu okusu najbližji igralec Zlatko Zahović.
Zakaj ste partizanovec in ne zvezdaš?Na to vprašanje se ne odgovarja. To tako je.
Kako so vam blizu različne vrste evropskega nogometa, torej angleški, italijanski, nemški...Angleški nogomet je na prvem mestu...
... kar nekako pristaja partizanovcu. Partizan je vedno premogel kanček proangleške drže.Strinjam se in angleška liga je najmočnejša na svetu brez konkurence. Kar je NBA v košarki, je angleška liga v nogometu. Koncentracija vsega. Simpatiziram pa tudi z italijansko ligo: vzdušje, strast, stadione, način, kako se igra.
Kaj lahko obljubite navijačem Olimpije v nadaljevanju sezone?Ne obljubljam preveč. Dal bom vse od sebe. Vse, kar v profesionalnem in strokovnem smislu zmorem, da bi zmagovali. Vajen sem pritiskov. Do zdaj sem delal v klubih, kjer se je neodločen rezultat razumel kot neuspeh.
Ste morebiti imeli še kakšne druge ponudbe?Seveda, a je bil moj osnovni cilj, da ostanem v Evropi. V tej fazi kariere še ne bi odhajal v Emirate ali na Kitajsko, čeprav je tam denar večji, poleg tega bo za to še čas. Moj cilj je, da se dokažem v evropskem nogometu, lep korak k temu bi bil, da z Olimpijo osvojimo ta dolgo pričakovani naslov. Olimpija je realna priložnost, da igraš evropsko tekmovanje, klub je dobro organiziran, stadion je lep, prav tako mesto, ki je ugodno za življenje. Tudi ekipa je dobra. Za zdaj ne vidim nobenega minusa. Bomo pa videli, kako bo maja.
Imate nov napad, za katerega ne veste, kako bo deloval?Seveda bi bilo dobro imeti več časa, toda v športu pač ni izgovorov. Zahteva se rezultat. Trener ima vedno pred seboj lepo priložnost, da ni tam, kjer je. Da gre. Če je seveda neuspešen. Če je uspešen, so vsi zadovoljni. Takšen je naš poklic in tukaj ni velike filozofije. Če bomo prvaki, nas bodo nosili na rokah. Če ne bomo, bomo veljali za najslabše na svetu.
