»Omar, pridi, pridi, večerja!«« Rahaf S. je z eno roko mahala sinčku in z drugo v skodelico nalivala vročo juho iz leče. Zraven je postavila krožnike, na katere je zložila riž in molokhio, jed iz špinače, mesa ter mešanice bližnjevzhodnih začimb. Sobo je napolnil prijeten vonj. Obetala se je izvrstna pojedina.
Toda malček je na tleh zlagal kocke in se ni zmenil za klice.
Mama je zavzdihnila, se nasmehnila in sedla za mizo. »Tole imava zdaj,« je pokazala po sobi. Od mize, ki je stala v enem kotu, je bilo videti omaro, nasproti nje mizico z računalnikom in zadaj dve postelji. Na levi je bilo okno in na oknu zložena posoda. Za oknom je padal dež, za krošnjami dreves pa je bilo videti Ried im Innkreiss. Ried je majhno idilično mesto v Zgornji Avstriji, med Salzburgom in Linzom, blizu meje z Nemčijo. V tamkajšnjem kapucinskem samostanu iz 16. stoletja je avstrijska Karitas uredila dom za okrog trideset beguncev - družin in posameznikov. Izza vrat sobe je bilo na hodniku slišati glasove v farsiju, albanščini, gruzinščini in eritrejski tigrinščini.
Tostran, v sobi, je bilo slišati Omarja, ki je žlobudral v mešanici arabščine in nemških besed, ki se jih je naučil v zadnjih nekaj mesecih.
»Tudi tako sem lahko srečna.«
Rahaf S. in njen sin prihajata iz Alepa v Siriji. To nekoč bogato mesto, v katerem se je dalo lepo živeti, je danes eno najbolj nevarnih mest na svetu. Zavzelo ga je več vojaških milic, ki so si razdelile ulice in se borijo med seboj. Iz zraka mesto bombardira režimska vojska. Omarjev oče se po enem od napadov ni več vrnil domov. Rahaf meni, da ga je ubila bomba. Bomba je uničila tudi družinsko hišo. Ostali so le spomini na ekranu telefona: dvorišče, v ozadju pisana fasada, negovana tratica, otroški bazenček, v katerem čofota dojenček.
»Vse, kar sem imela, hiša, avto, vse je izginilo,« je rekla. Z družino, očetom, mamo in sestro, je iz Sirije pobegnila že lani avgusta. Pot je trajala tri tedne in je bila precej draga. Ker begunci nimajo realnih možnosti za humanitarni sprejem v Evropi, v Turčiji pa so brez možnosti za delo, živijo na cesti, v prenatrpanih begunskih centrih ali v življenja nevrednih namestitvah, katerih cene so barbarsko zasoljene, so na koncu vsi prisiljeni uporabiti transportni »koridor«, ki vodi čez Balkan.
»Za beg iz Alepa je treba imeti denar,« pravi Rahaf. Več tisoč evrov na osebo. Najdražja sta beg iz Sirije v Turčijo in plovba iz Turčije v Grčijo.
Rahaf prihaja iz ugledne družine. Oče, doktor ekonomije, je bil bankir, mama profesorica arabščine. Doštudirala je francoščino, kasneje pa je bila lastnica drogerije. »Šminke, parfumi, saj veš, te ženske stvari,« se je nasmejala. »Zdaj se učim živeti skromno. Tudi tako sem lahko srečna.« Oče, mama in sestra so pri njenem bratu na Švedskem, sama ostaja v Avstriji, kjer je že leto in pol njen drugi brat. Manjkajo le še njegova žena in dve hčerki, ki trenutno čakajo na prevoz s čolnom iz Turčije v Grčijo. Potem bodo vsi na varnem.
Rahaf pravi, da vzdržuje stik s prijatelji, ki so ostali v Alepu in nimajo denarja za beg. »Težko je,« si je otrla čelo. »Ne morejo ven, po mestu padajo bombe.«
Ima občutek, da je s Sirijo za vedno konec. Ne razmišlja o koncu vojne. Začela bo novo življenje. Postala bo Avstrijka. Poleg arabščine, francoščine in angleščine po štirih mesecih že povsem solidno uporablja tudi fraze v nemščini.
Vsi pomagajo in razumejo
»Pomagamo jim na začetku, kako hitro se bo kdo integriral, pa je odvisno od vsakega posameznika,« je v pisarni na začetku hodnika rekla socialna delavka Remiza Škrgić Traubenek. »Največ energije vlagamo v to, da bi se čim prej naučili jezika.« Karitas za begunce vsako jutro organizira dvourne tečaje. »Glavni cilj pa je, da si čim prej najdejo delo,« pravi gospa Škrgić Traubenek. »Delo je vrednota za vsakogar. Glede drugih vrednot pa smo si seveda različni. Nekateri begunci se želijo takoj prilagoditi, ženske denimo odvržejo rute in se začnejo obnašati v skladu s tem, kar se jim zdi, da je evropska kultura. Po drugi strani pa so nekatera prepričanja v nas zakoreninjena in se ne spreminjajo.«
Avstrija je v minulem letu sprejela 90.000 beguncev, ki so tam zaprosili za azil. Od tega je avstrijska Karitas prevzela skrb za 35.600 prosilcev. »8300 jih živi v naših objektih, kakršen je samostan v Riedu,« je razložil gospod Stefan Schauhuber s Karitasove centrale nas Dunaju. »Med njimi je kar 740 mladoletnikov brez spremstva. Oskrbujemo pa tudi 27.300 beguncev, ki živijo v zasebnih namestitvah. Zanje skrbijo naši mobilni socialni delavci, ali pa po pomoč redno prihajajo v naše pisarne, ki so odprte po vsej Avstriji. Poleg naših delavcev beguncem pomaga tudi 15.000 Karitasovih prostovoljcev. Brez prostovoljcev niti slučajno ne bi zmogli,« priznava gospod Schauhuber. Remiza Škrgić Traubenek pravi, da je pomoč beguncem tudi v Riedu ponudilo zelo veliko ljudi. »Od mladih, ki iščejo nove izkušnje, do upokojencev, ki bi radi bili še vedno koristni za družbo. Ves čas prihajajo k nam in nas sprašujejo, ali potrebujemo kakšno pomoč. Ljudje donirajo pohištvo, obleke, igrače za otroke, hrano in denar. Prostovoljci se družijo z begunci, jim pomagajo pri vključevanju v okolje, se z njimi spoprijateljijo. Vem, da veliko ljudi beguncem nasprotuje, a to do nas sploh ne pride. Obkroženi smo z ljudmi, ki pomagajo in begunce razumejo.«
Avstrijski azilni sistem je z 90.000 prosilci za azil zgolj v letu 2015 res visoko obremenjen. Avstrija jih je ob Švedski in Madžarski med evropskimi državami proporcionalno sprejela največ. Konzervativna politična struja, ki je na oblasti, to jemlje kot podlago za uvajanje omejitev. Letos naj bi Avstrija sprejela le še 37.500 prosilcev, v zadnjih dneh pa napoveduje dnevno omejevanje števila beguncev, ki bodo smeli vstopiti v državo iz Slovenije.
Vendar v Avstriji deluje sofisticiran sistem razmestitve beguncev po državi, ki je povezan od zvezne ravni do sleherne begunske postelje. Tako vsakdo ve, kaj mora delati, kje so potrebe, in je begunce kljub visokim številkam mogoče oskrbeti.
Migracije so ekonomija, vojna je vojna.
Sistem deluje takole: država s humanitarnimi organizacijami sklene pogodbe, ki jih obvezujejo, da delno v njenem imenu izvajajo azilni režim. Beguncem morajo zagotavljati nastanitev in mednje razdeljevati denar - 5,50 evra na dan – ki jim pripada za hrano. V sistem oskrbe pa se lahko vključijo tudi zasebniki. Zvezna vlada za vsakega prosilca namenja 19 evrov na dan, iz česar se plačujejo vsi stroški. Karitas je sicer neprofitna organizacija, zato je treba denar porabiti do konca. Pri zasebnikih pa je drugače. Če po zagotovitvi osnovne oskrbe, ki jo predpisuje vlada, kaj denarja ostane, je mogoče z azilanti tudi »zaslužiti«. To odnos do beguncev v državi postavlja v povsem drugačno, ekonomsko luč.
»V Sloveniji imate dvesto beguncev?! Najbrž mislite dvesto tisoč?« je vzkliknil gospod Gerald Baumkirchner in lopnil po kolenu.
»Ne, dvesto. Dva nič nič. Morda kakšnega več.«
Gospod Baumkirchner je zmajal z glavo. »Toliko jih je vendar samo pri nas v Riedu!« se je nasmejal njegov prijatelj, gospod Amir. Podjetnik, ki se je pred 23 leti priselil iz Libanona, ima v Riedu gradbeno podjetje. Sedeli smo v kuhinji na enem njegovih gradbišč. »Kot vidite, je v mojem podjetju nekaj Avstrijcev, vedno pa zaposlim tudi nekaj beguncev,« je rekel. »Arabci si moramo med seboj pomagati. Tako se bodo begunci najlažje vključili v družbo.« Z delom družbi vračajo uslugo. V službo je vzel tudi Rahafinega brata Firaza.
V zraku je visel dišeči dim vodne pipe. Na mizi je bila posoda s sadjem. Kokakola in pivo - kot se spodobi za gradbišče. Za našim hrbtom je gorela televizija z arabskim kanalom. Jamal iz Kurdistana v Iraku je na telefonu kazal sporočilo, ki ga je tisti dan prejel od svoje mame. »Na čolnu, ki je v Grčiji potonil včeraj, je bila družina iz našega mesta. Mama jih je poznala. Vsi so utonili. Dvajset ljudi.« Moški so se spogledali. Vojna.
