Nacionalna varnost: Bodeča žica – preveč ali v resnici premalo?

Smiseln, a premalo usklajen ukrep

Z notranjevarnostnega zornega kota je bila postavitev ZTO na slovensko-hrvaški meji zelo smiseln ukrep. Potreba po še posebej doslednem preprečevanju nedovoljenega prehajanja državne meje izhaja iz dejstva, da slovensko-hrvaška meja predstavlja zunanjo mejo schengenskega območja. Režim prehoda takšne meje je jasen – poteka na za to določenih mejnih prehodih ob predložitvi ustreznega identifikacijskega dokumenta. Ko pa se na tej isti meji dnevno znajde na tisoče tujcev, od katerih mnogi nimajo (veljavnih) dokumentov in se ne držijo pravil prehajanja schengenske meje, k čemur jih je spodbujala še sosednja država, je država ne samo pristojna, ampak celo dolžna, da takšno protipravno ravnanje prepreči ali vsaj omeji. Tudi z začasno tehnično oviro, ker kratkoročno preprosto ne gre drugače. Slovenske obveščevalne službe, policija in vojska so zaradi večletnega vztrajnega in pretiranega kleščenja njihovih proračunov ter števila zaposlenih kadrovsko tako podhranjene in tehnološko pretežno tako zastarele, da se je bilo treba pri omejevanju prehoda državne meje vrniti k predmodernim žičnim oviram.

Hkrati je treba priznati, da izbira tipa začasne tehnične ovire v obliki bodeče žice, položene neposredno na tla, ni bila posrečena, čeprav je verjetno najhitrejša in najcenejša opcija. Vendar je pri vseh varnostnih ukrepih vedno treba upoštevati tudi njihovo sprejemljivost v javnosti. Zaradi notranjevarnostnih razlogov različnih naravovarstvenih, turistično-gospodarskih, etično-humanističnih in estetskih pomislekov javnosti glede ZTO ni mogoče upoštevati vedno in povsod in v celoti. S konstruktivnim dialogom in uporabo bolj raznolikih tehničnih sredstev pa je mogoče doseči zadovoljiv kompromis med varnostnimi interesi države in interesi civilne družbe. Zato bi lahko bodečo žico marsikje nadomestili z manj grozečo premično panelno ograjo, katere odvračalno vlogo bi lahko dopolnila in okrepila prisotnost ustrezno organiziranih predstavnikov civilne družbe tam in takrat, ko bi bilo to potrebno.

V vojaški taktiki velja, da tehnična ovira, ki ni branjena, ni ovira. Za ZTO ne moremo trditi, da bi morale biti branjene, vsekakor pa morajo biti nadzorovane, varovane in vzdrževane. Pri nas bi jih zaradi pomanjkanja ustreznih tehničnih sredstev lahko nadzorovali in varovali samo ljudje, če nam ne bi tudi teh primanjkovalo in če, dolgoročno, za takšne naloge ne bi bili najdražji. Zato je smiselno, da k financiranju postavitve, nadzorovanja, varovanja in vzdrževanja ZTO pritegnemo tudi najbolj oddaljene in/ali zaradi geografske lege ali zaradi restriktivne imigrantske politike za migrante (naj)težje dostopne države. S posamičnimi in nepovezanimi ukrepi pri obvladovanju sedanje migrantske krize evropske države zamujajo enkratno priložnost za zunanjepolitični in varnostno-obrambni team-building v realnem okolju ter krepitev ne samo skupne varnostne in obrambne politike, temveč tudi skupnih in povezljivih varnostno-obrambnih zmogljivosti. Tudi ko se bo sedanja migrantska kriza preoblikovala v bolj nadzorovane migrantske tokove, s tem ne bo konec terorističnih in drugih varnostnih groženj evropskim državam.

Za učinkovito obvladovanje sodobnih varnostnih izzivov zahodnih družb je treba vešče kombinirati štiri ključne dejavnike – celovito in jasno migrantsko politiko, zadostno število ustrezno usposobljenih in motiviranih ljudi v nacionalnovarnostnem sistemu (NVS), sodobnejšo varnostno-obrambno tehnologijo ter ustrezne strukturno-organizacijske rešitve v večplastnem NVS, vpetem v mednarodni varnostni sistem. To velja tudi za obvladovanje aktualnih migracijskih tokov na naši vzhodni meji, ki jim zagotovo ne bomo kos zgolj z bodečo žico. Zato je bodeča žica hkrati preveč in premalo brez celovite in jasne migrantske politike, brez zadostnega števila ustrezno usposobljenih in motiviranih ljudi, sodobnejše varnostno-obrambne tehnologije ter ustreznih strukturno-organizacijskih rešitev.

Pravica do (samo)obrambe

Uravnavanje migracijskih tokov je z vidika mednarodne skupnosti pravica, z vidika lastnega prebivalstva pa dolžnost vsake države. Država mora migracije uravnavati tako z vidika števila kot vrste migrantov, pri slednjem pa mora zasledovati predvsem dva cilja. Prvič, zagotavljati mora dotok deficitarnih znanj, veščin, izkušenj, in drugič, z modro imigrantsko politiko mora zmanjševati tveganja za uspešno inkulturacijo in resocializacijo novih državljanov. Migracijska politika seveda vključuje tudi emigracijsko politiko, ki mora z omejevanjem in/ali spodbujanjem začasnega ali trajnejšega izseljevanja določenih kategorij lastnega prebivalstva smiselno dopolnjevati imigracijsko politiko. Celovita in jasna migrantska politika je v sodobnem svetu neizogiben del politike uresničevanja ostalih nacionalnih interesov.

Zadostno število ustrezno usposobljenih in motiviranih ljudi v NVS

V vseh nacionalnovarnostnih strukturah RS, obveščevalnih, policijskih in vojaških, se zaradi njihovega reduciranja na javno upravo in nepriznavanja organizacijsko-statusnih posebnosti nacionalnovarnostnih poklicev že vrsto let poslabšujejo količinski in kakovostni kadrovski kazalci, kar skrajno kvarno vpliva na ohranjanje in razvoj obveščevalne, policijske in vojaške stroke. Premalo fleksibilna in odzivna plačna politika v NVS vpliva na prehiter odliv najbolj usposobljenega, izkušenega in motiviranega kadra ter hkrati na premajhen priliv dovolj kakovostnega novega kadra. Če k temu dodamo še skrajno negativne vplive pretiranega varčevanja v zadnjih letih na opremljenost in delovne pogoje, lažje pojasnimo in razumemo nezadovoljstvo zaposlenih v teh strukturah, ki ga v skrajni obliki izkazuje dolgotrajna stavka policistov kot najbolj viden indikator kritične (ne)stabilnosti nacionalnovarnostnih struktur RS.

Ob vse zahtevnejših varnostno-obrambnih nalogah je temeljno šolanje kadrov že preveč skrajšano in poenostavljeno, ob vse bolj mizernih finančnih sredstvih pa je njihovo dodatno izobraževanje in usposabljanje skoraj zamrlo. Obveščevalce, policiste in vojake pa je treba ne samo izobraževati in usposabljati, ampak tudi vzgajati. Zato je treba čim prej nadgraditi sedanji sistem izobraževanja, usposabljanja in vzgoje za nacionalnovarnostne poklice.

Ključno vezivo vsakega učinkovitega nacionalnovarnostnega sistema pa so varnostno-obrambno ozaveščeni in motivirani državljani, ki so vzgojeni v duhu možnosti in nujnosti kohabitacije civilne družbe in države. Na področju domovinske varnosti imamo v RS ogromno znanja in izkušenj, ki pa jih ne prenašamo na nove generacije. Naši socializacijski procesi in sistemi (družina, vrtec, osnovna šola, srednja šola, univerza, civilnodružbene organizacije in društva, interesne dejavnosti) v splošnem posvečajo izredno malo pozornosti izobraževanju, usposabljanju, vzgoji in ozaveščanju na nacionalnovarnostnem področju. Da pa me ne bi kdo zopet v kakšni inkvizitorski vnemi obtožil za poskus militarizacije družbe, sem socializacijske procese in sisteme zavestno postavil v prav določen vrstni red – od tistih najbolj zgodnjih in manj prostovoljnih s poudarkom na varnosti in zaščiti do kasnejših in bolj prostovoljnih, ko se posameznik mora seznanjati tudi z osnovnimi obrambnimi znanji in mu mora biti omogočeno, če se tako odloči, tudi kontinuirano usposabljanje s področja obrambe in vojaških veščin. Konec koncev živimo v demokratični družbi, in temelj demokracije je tudi pravica do organizirane (samo)obrambe, v skrajnem primeru tudi z uporabo oborožene sile pod patronatom države.

Državljanska in domovinska vzgoja, utemeljeni na jedru skupnih demokratičnih državljanskih vrednot, krepita sposobnost in samozavest državljanov, da lahko kljub nacionalnim, etničnim, kulturnim, religioznim, političnim in še kakšnim razlikam soustvarijo in sobivajo v trdni in stabilni družbi.

Sodobnejša varnostno-obrambna tehnologija

Za nadzor in varovanje ZTO bi morali čim prej in v čim večji meri začeti uporabljati statične in mobilne optoelektronske senzorje. Ti sicer ne morejo v celoti nadomestiti ljudi, lahko pa jih v pretežni meri, s čimer bi bila nadzor in varovanje ZTO dolgoročno cenejša in učinkovitejša, posebej na težje prehodnem terenu in v pogojih zmanjšane vidljivosti.

Tudi sicer klasične kinetične varnostno-obrambno-vojaške zmogljivosti vse bolj dopolnjujejo in nadgrajujejo sodobnejše nekinetične defenzivne in ofenzivne zmogljivosti optoelektronike in informatike. Glede tega lahko države razdelimo v štiri skupine – prve, ki dogajanje soustvarjajo, druge, ki se na dogajanje ambiciozno odzivajo in skušajo čim bolj slediti prvim, tretje, ki dogajanje aktivno spremljajo, vendar kljub prizadevanjem zaostajajo, in četrte, ki so že povsem izgubile stik s sodobnimi trendi na tem področju. Žal se Slovenija iz tretje vse bolj seli v četrto skupino držav, ne toliko zaradi pomanjkanja stroke, temveč predvsem zaradi odsotnosti resnih investicij v tovrstno tehnologijo in opremo. Takoj bi morali več investirati v senzorske optoelektronske sisteme ter daljinsko upravljana zračna in (pod)vodna plovila ter kopenska vozila, s katerimi bi lahko varneje, celoviteje in hitreje pridobivali potrebne informacije ter jih s kibernetskimi sistemi učinkovito obdelovali ter posredovali v realnem času najprej odločevalcem in nato zmogljivostim za natančno, selektivno in odmerjeno kinetično delovanje.

Ključni problem nacionalno-varnostnega sistema je, da nismo nikoli do konca razvili niti temeljnih tradicionalnih konvencionalnih nacionalnovarnostnih zmogljivosti, zato je njihova dograditev in nadgraditev s sodobnejšimi tehnološkimi rešitvami še toliko večji strokovni in predvsem finančni izziv. Vendar pravočasnost, celovitost in zanesljivost informacij ter elektronska in kibernetska varnost, vključujoč tovrstno odvračanje, obrambo in po potrebi tudi napad, niso več nikakršen nadstandard. So neizogibna nujnost za zagotavljanje stabilnosti in varnosti družbe in države v vse bolj dinamičnem in vse težje predvidljivem varnostnem okolju.

Posledice opuščanja nacionalnovarnostnih ukrepov

Migrantska kriza pa je samo eden od akutnih varnostnih problemov zahodnega sveta, ki ga je treba opazovati in razumeti v kontekstu večletnega vztrajnega slabšanja varnostnih razmer v širšem regionalnem in svetovnem varnostnem okolju. Varnostna tveganja in grožnje postajajo še bolj kompleksni in nepredvidljivi, zaščita in obramba nacionalnih interesov ter zagotavljanje varnosti in stabilnosti pa vse težja naloga. Iz tega izhaja potreba po nadgradnji obsega, strukture in organiziranosti nacionalnovarnostnega sistema ter iskanje novih sinergij med njegovimi že obstoječimi ter možnimi novimi strukturnimi elementi. Na obrambnem področju so nujne ponovna vzpostavitev vojaških teritorialnih poveljstev (VTP), nadgradnja pogodbene rezerve, vzpostavitev prostovoljne rezerve in Teritorialne obrambe (takšno poimenovanje mi je zaradi tradicije in njene vloge v osamosvojitveni vojni osebno ljubše od Narodne garde) ter nadgradnja koncepta vojaške strateške rezerve. Na notranjevarnostnem področju so nujni ponovno oblikovanje izpostavljenih policijskih pisarn, oddelkov in varnostnih okolišev, okrepitev policijske rezerve, ki je skoraj odmrla, ter oblikovanje Narodne zaščite za nadzor in varovanje kritične infrastrukture. Slednje bo tudi ob morebitnem umirjanju migrantske krize v prihodnosti vedno aktualno zaradi stalne, sicer različno intenzivne grožnje terorističnih napadov na objekte kritične infrastrukture. Zato je treba okrepiti tudi obveščevalno skupnost ter jo usposobiti za učinkovito projekcijo obveščevalnih zmogljivosti v globino naših interesnih območij.

Mnogi od teh strukturnih elementov obrambnega in notranjevarnostnega sistema so bili v zadnjih dveh desetletjih ukinjeni ali pa so zakrneli zaradi pretiranega varnostno-obrambnega optimizma in varčevanja. Brez ponovne oživitve in vzpostavitve dodatnih nacionalnovarnostnih struktur sodobnih varnostnih tveganj preprosto ne bo mogoče držati v za politiko in javnost še sprejemljivih okvirih.

Svet namreč vse bolj zaznamujejo pomanjkanje različnih dobrin ter posledično vse večja tekmovalnost in konfliktnost za dostop do teh dobrin in njihovo (u)porabo. Pri tem je tudi varnost sama vse manj samoumevna in vse dražja dobrina, za katero se je treba neprenehoma truditi in jo po potrebi tudi ščititi ali celo braniti. V koncentričnih krogih, začenši s posameznikom, prek države in njenega NVS, Zavezništva in kolektivne obrambe ter v skrajnem primeru celotne družbe s sistemom domovinske varnosti.

Za pravočasnost, celovitost, neprekinjenost in usklajenost nacionalnovarnostnih ukrepov ter njihovo podprtost z zadostnimi kadrovskimi in materialnimi ter nenazadnje finančnimi viri pa je odgovorna politika. Zgodovina je polna dokazov, da ima lahko storitev nekaterih dejanj in/ali opuščanje nacionalnovarnostnih ukrepov nepopravljive posledice za neodvisnost in ozemeljsko celovitost držav, za obstoj narodov ali vsaj za varnost in blagostanje državljanov. Sankcioniranje opuščanja nacionalnovarnostnih ukrepov je predvideno v kazenski zakonodaji mnogih držav. Tovrstne opredelitve lahko najdemo tudi v našem Kazenskem zakoniku, ki predvideva sankcioniranje povzročitve splošne nevarnosti z opustitvijo dejanja, ki bi ga moral kdo storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi (314. člen), neodvrnitve nevarnosti, če kdo ne stori vsega, kar je potrebno, da se odvrne kakšna nevarnost za življenje ljudi (321. člen), ter spodkopavanja obrambnih ukrepov, če kdo ovira ali opušča obrambne ukrepe države (366. člen).

Verjamem, da zaradi pravočasnega, celovitega in z ustreznimi finančnimi sredstvi podprtega izvajanja nacionalnovarnostnih ukrepov, ki bodo omogočili oblikovanje in delovanje potrebnih varnostnih, obrambnih, vojaških in zaščitno-reševalnih zmogljivosti Republike Slovenije, uporaba navedenih kazenskih določb v naši državi nikoli ne bo zares potrebna.