On
V petek se je prav spokojno vila kolona čakajočih pred vrati Cvetličarne na največjem spoznavnem dogodku samskih v Sloveniji. Nobene posebne nervoze ni bilo opaziti, vsi so lepo stali v vrsti. Tudi tisti, ki so bili na raznih listah gostov in VIP-seznamih. Uravnilovka, nobenih privilegijev. Na prvo oko je bilo opaziti mnogo več iskalcev žensk kot iskalk bodočih partnerjev. Spoznavna zabava, ena izmed mnogih, ki jih organizirajo na portalu Ona-on, prek katerega se druži in spoznava okoli 155.000 Slovenk in Slovencev, kolikor jih je registriranih na tem spletnem portalu in bi lahko predstavljalo dobro volilno bazo kakšne stranke, je potekala pod dokaj začrtanimi smernicami in kot po tekočem traku. Najprej vstopnina, znosnih pet evrov, garderoba en evro, nato še vmesna postaja pred vhodom v glavno dvorano, pred katero so te hostese v modrih in rdečih majčkah okitile s papirno nalepko, natiskano na že rahlo izmučeni kartuši, »Single – Go get me!«, ti v roko porinile še barvni balon na vrvici in te pahnile v akcijo. V veliki dvorani, kjer je po zraku mrgolela raznobarvna množica balonov, so nas že čakali mož epskih zgodb, glasbenik in komik s šaljivim koncertnim kabaretom Andrej Težak - Tešky in seveda napotki za spoznavanje, ki so se poleg na listkih – te so v obliki srečnih darilc delile tudi hostese – vrteli na velikih zaslonih, v obliki ljubezenskih pregovorov, kot sta »Nisem darovalec organov, lahko pa ti podarim svoje srce«, »Če bi bila mačka, bi preživela vseh svojih devet življenj s tabo«.
Če nisi bil preveč iznajdljiv in se nisi izogibal določenim krajem, kjer so potekale razne animacijske igre, si lahko hitro končal v kolesju, ki te je drobilo in razgaljalo od igrice do igrice, od plesa z baloni do pantomime, vmes pa te je še nenehno preganjal zamaskirani Kupido, te streljal s puščicami in porival med pare in gručice samskih deklet oziroma žensk. Če iskalec sanjske ženske ni ravno človek akcije in je bolj subtilnoraziskovalne narave – takšnih je bilo mogoče opaziti kar nekaj –, je bil bolj kot ne obsojen na spoznavanje točilnega pulta ali repertoarja urbane pop pevke Eli, članic plesne skupine Plesno mesto ali kakšnega izmed raperjev, Drilla ali AirBaga, pa še tukaj je znal nastati problem. Za gostinskim pultom, razen točenega laškega in destilatov v vseh oblikah ter njim pripadajočih sladkobnih mešanic sokov in energetskih napitkov, izbire ni bilo ravno veliko. Je pa bilo veliko več izbire, če je bil iskalec svoje sanjske ženske ali moškega ljubitelj oziroma ljubiteljica bolj plemenitih EMŠO, saj je bilo tovrstne ponudbe bistveno več kot bolj mlade generacije, za katero naj bi veljalo, da bistveno več časa preživi v spletnih spoznavalnicah. Seveda pa so bili tudi mlajši, zato je bilo mogoče sem pa tja opaziti prav starostno razliko med iskalci in iskalkami svojih sanjskih partnerjev in partneric. Medtem ko so nekateri na rap in moderne disko štance plesali standardne plese, so se drugi raje igrali s svojim telefonom in pogovarjali prek facebooka ter pošiljali fotografije svojim prijateljem in prijateljicam. Vsekakor bi tovrstne zabave prišle bolj do izraza poleti, brez pantomime, balonov, otroških animacijskih igric in tovrstne krame ter z boljšo gostinsko ponudbo, kot je pivo ali viski v plastiki, in z muziko, ki ni zapakirana v urbano plastiko.
Ona
Dolga vrsta pred Cvetličarno je v petek zvečer napovedovala, da bo največji zmenek na slepo v Sloveniji, čeprav je bil daleč od tega, da bi bil na slepo, uspešen. Kot dogodek brez dvoma, manj pa morda kot zmenek. Uporabniki spletnega portala Ona-on, tako moški kot ženske, kakopak, in naključni padalci, ki so zaradi gneče zmotno mislili, da gre za koncert, potem pa kar ostali, so lahko svojo srečo v iskanju ljubezni preizkušali še v živo. Ni enostavno, lahko povemo iz prve roke, in je bistveno težje od spletnega zmenkarjenja, kjer lahko v vsakem trenutku brez slabe vesti in izgovorov ugasneš računalnik in preklopiš na TV. Ko se z neznancem gledaš iz oči v oči in nihaš med nervozo in zabavo, situacije v nobenem primeru ne moreš izklopiti taktno. Enostavno ne gre. In je treba riniti skozi pogovore z deset let mlajšimi, dvajset let starejšimi, spodbujati prestrašene in brzdati prepotentne. Pa je preplašenih v resnici še največ, čeprav se, s skoraj vidnimi potnimi kapljicami na čelu, znajo potruditi in se tudi res iskreno trudijo, da bi iz sebe stisnili kaj pametnega ali vsaj potencialno sprejemljivega. Pravzaprav se trudijo tako močno, da nekako nimaš srca, da ne bi odgovoril na tistih nekaj klasičnih vprašanj v stilu, kaj delaš, kaj imaš rada in koliko si stara. Kar je, če se zgodi kemija na nezavedni ravni, morda celo dovolj, da se zadeva kdaj drugič in kje drugje lahko nadaljuje s pogovorom o Heglu in Kantu. No, ali vsaj o Vojni zvezd in Zvezdnih stezah. No, ali vsaj o tem, ali k tebi ali k meni.
Klasična vprašanja so bila še vedno manj boleča kot napisi, kot sta »A bi bila ti moja, dokler ne najdem boljše?« in »Dam ti 10 sekund, da mi daš svojo telefonsko«, ki so jih one in oni v dvorani lahko vlekli iz košare z nasveti. In še vedno bolje klasika kot »Tako si lepa, da bi se poročil tudi s tvojim bratom, samo da bi bil del tvoje družine« in »Nisem darovalec organov, lahko pa ti podarim srce«, kot je v slogu nasvetov udarjalo z zaslona izza točilnega pulta. Neugodno. Motivatorska plat kljub pisanim balonom in hostesam ter kupidu Ljubu, ki je v morebitne parčke streljal puščice in kozle hkrati, nekako ni prav dobro zaživela. Morda bi pomagalo, če željnih ljubezni na steni dvorane ne bi prestrašil gromozanski oglas za Tosamo, ki je v hipu, ko si stopil na prizorišče, ubil vsakršno erotiko (pričakovali bi vsaj Durex), ali če bi skrajšali kak stand up ali motivacijski nastop, bolj pa bi se omehčali tudi ob kakšni organizirani akciji več. Zaradi preredkih spoznavnih iger je iskalcem boljše polovice namreč ostalo predvsem iskanje na lastno pest, moč pesti pa je bila še najbolj odvisna od poguma, ki ga je kdo stisnil iz sebe. Po malem so ga sicer morali stiskati vsi. Ženske so v boj na prizorišče Cvetličarne večinoma prihajale po dve, za podporo, moški v krdelih, navsezadnje so šli na lov, nekaj od njih – bravo zanje – pa tudi solo. Eni prvič, drugi drugič, tretjič. Nekateri za šalo, večina pa zares. Oboji pa verjetno z vsaj majhno željo, da domov ne odidejo sami, ampak vsaj s kakšno telefonsko številko več.
