»Naš cilj je uvrstitev od devetega do dvanajstega mesta. Vse, kar bo več, bo super dosežek,« je pred začetkom EP napovedoval 42-letni Dagur Sigurdsson, ki je na selektorsko klop sedel avgusta 2014, potem ko se Nemčija v tistem letu sploh ni uvrstila na EP na Danskem. Že pred začetkom tekmovanja na Poljskem je zaradi poškodb ostal brez štirih nosilcev igre (Uwe Gensheimer, Patrick Groetzki, Patrick Wiencek, Paul Drux), med Eurom pa na peti tekmi proti Rusiji še brez obeh ostrostrelcev iz Kiela, Christiana Dissingerja in Steffena Weinholda. Z izjemo obeh vratarjev torej brez celotne prve postave, za vseh 16 igralcev – Nemčija je imela s povprečjem dobrih 24 let in pol najmlajšo reprezentanco med vsemi šestnajstimi na Poljskem – pa je bil to debitantski nastop na evropskih prvenstvih.
Islandec igral v štirih državah
A Sigurdsson, ki je kot povprečen klubski igralec nastopal v štirih državah (do leta 1996 za domači Valur iz Reykjavika, od 1996 do 2000 za nemški Wuppertal, od 2000 do 2003 za japonsko Hirošimo in od 2003 do 2007 za avstrijski Bregenz; v zadnjih dveh je bil sočasno igralec in trener), za reprezentanco pa zbral 215 tekem in dosegel 397 golov, se kljub številnim težavam ni vdal. Z »reprezentanco B«, kot so jo mnogi poimenovali, saj so v njej predvsem igralci iz klubov srednjega ali celo nižjega kakovostnega razreda nemške lige (Gummersbach, Lübbecke, Balingen, Hannover, Wetzlar...; iz prvih treh klubov nemške lige sta bila v drugem delu EP le dva igralca: Rune Dahmke iz Kiela in Hendrik Pekeler iz Rheina Neckarja, iz Flensburga nobenega), je poskrbel za senzacijo. Uvodnemu porazu s Španijo v skupini C v Vroclavu (29:32) je sledilo sedem zaporednih zmag in v finalu maščevanje Špancem (24:17).
»Nikoli ne iščem alibijev, izgovorov, opravičil... Stoodstotno zaupam in verjamem v igralski kader, ki ga imam na razpolago. Iz njega vedno skušam izvleči maksimum in ga prepričati, da lahko premaga vsakega na svetu,« je svojo filozofijo pojasnil Sigurdsson, čigar mama je bila rokometašica, oče nogometaš, Dagur pa se je po ukvarjanju z nogometom (bil je član reprezentance Islandije do 17 let) nato posvetil rokometu. V nemški reprezentanci – pred tem je bil med letoma 2008 in 2010 selektor Avstrije – je oče treh otrok iz dokaj anonimnih igralcev ustvaril kolektiv, v katerem je bil na EP med 18 igralci le eden, ki igra zunaj nemških meja – desno krilo Tobias Reichmann, s 46 zadetki drugi strelec Eura, član poljskih Kielc. »Zdaj je čas za slavje, potem pa sledi počitek,« je po finalu dodal Sigurdsson, četrti nenemški rokometni selektor v zgodovini Nemčije, ki se poleg rokometa ukvarja s številnimi zadevami: igra šah in kitaro, je (so)lastnik številnih podjetij, ima restavracijo, picerijo, trgovino z avtodeli, hotel za mlade...
Majice s posebnim napisom
Nemški reprezentanti, ki se jih je oprijel vzdevek »slabi fantje«, so takoj po finalni zmagi oblekli črne majice z zlatim napisom »Bad Boys«. Poleg zlate kolajne so si priigrali tudi neposredno uvrstitev na OI v Braziliji, eden junakov pa je bil Andreas Wolff, vratar Wetzlarja, ki po koncu sezone odhaja v Kiel. »Če bi mi kdo pred EP rekel, da bomo prvaki, bi ga imel za norega. No, želja je seveda bila, a prej utopična kot realna. Temelj našega uspeha je moštveni duh. Smo brez izrazitih zvezdnikov, vedno pa nekdo na tekmi izstopa. Smo moštvo v pravem pomenu besede,« je pojasnil Andreas Wolff, skoraj 200 centimetrov visoki in 105 kilogramov težki vratar, ki je bil skupaj z reprezentančnim soigralcem Tobiasom Reichmannom izbran v idealno sedmerico letošnjega EP.
Komaj 24-letni Wolff, ki je imel pred EP le sedem nastopov za Nemčijo, je bil po odstotku obramb drugi vratar tekmovanja (36 odstotkov, streli 224-81; odstotek več je imel Francoz Vincent Gerard z 92:34), najboljšo predstavo pa je prihranil za konec. V finalu proti Španiji je zbral 16 obramb ob neverjetnem odstotku ubranjenih strelov – kar 48.
