A kaj, ko smo povsem enako zapisali že po hudi prometni nesreči leta 2010, ko je bila za verižno trčenje 38 vozil, v katerem so trije ljudje umrli, prav tako za glavno krivko ožigosana megla. In takisto so številni modrovali pred dobrim letom, ko je v snežnem pišu pri Postojni vidljivost padla na nekaj metrov, zaletelo se je 53 vozil, en človek je umrl. Zato je prav, da javnost postane general vsaj po tretji »bitki«, če že prvi dve nista bili dovolj.
Po tragični nesreči na dolenjki so bila darsovcev polna usta obljub o novem, modernem sistemu, ki bo ob megli opozarjal voznike na nevarnost. Po petih letih je med Domžalami in Šentjakobom narisanih nekaj polkrogov in stoji nekaj tabel, kako hitro je treba peljati, če vidiš le dva polkroga ali le enega.
Pravilno je povedal inštruktor varne vožnje, strokovnjak za prometno varnost s terena (in ne iz naslanjača ali pisarniškega fotelja) Brane Legan: »Na koncu je usoda vedno v rokah človeka za volanom.« Drži, a glede na včerajšnje podatke policije o tem, kako so nekateri zavozili v meglo, dodajamo: žal se na razsodnost voznikov ne gre zanašati. Tudi Legan je dopolnil, da bi ustreznejša prometna signalizacija posledice takih nesreč lahko vsaj omilila. A varnost stane. Nevarnost je v soboto stala več. Milijone bodo štele zavarovalnice, cene življenja se določiti ne da.
In ker varnost stane, je bil glavni junak sobotnega dogajanja na Golem vrhu »človek z lučko«, ki je tekel med obema pasovoma, svetil s telefonom in mahal ljudem. »Nekje na sredini je enkrat počilo, pomisliš – ni mi uspelo,« se je javno kar nekoliko opravičeval možak, ki je več kot očitno številnim rešil življenje. Tudi »junaku«, ki je v spletnem odzivu zapisal, da bi se v nasprotnem s 130 kilometri na uro zagotovo zaletel… S 130 kilometri na uro?! Megla je hudič, človek je očitno še hujši! Uro pred nesrečo so se nekateri vozniki na tistem odseku vozili s hitrostjo 185 kilometrov na uro. Če je kaj dobrega v poročanju o tej nesreči, je tisti amaterski posnetek, ki pokaže, kako krhka je pločevina, ki ji vsak dan zaupamo svoje življenje. Zamislite se, vozniki s 185 na števcu.
Pred leti me je na avstrijski avtocesti presenetil možak, ki je v rokah držal zastavico in besno mahal, naj upočasnim vožnjo. Hudič, to pa je zahtevna služba, sem si mislil. Ko sem se pripeljal mimo »možaka«, se je izkazalo, da gre za lutko. A bila je hudo učinkovita. Znak je malo prej opozarjal na omejitev na 80 kilometrov na uro. Mimo sem se peljal s 50 kilometri na uro…
Ponavljamo – lahko je biti po bitki general, ampak ali bi bilo ob razpoložljivi tehnologiji na avtocestnih odsekih, za katere natanko vemo, da so pogosto izpostavljeni takim vremenskim vplivom, ki lahko usodno vplivajo na varnost v prometu, res tako težko postaviti sistem serije opozorilnih rdečih luči in kakšnega »možaka z zastavico«, ki bi ga operater v Darsovem nadzornem centru z enim samim pritiskom na gumb sprožil, čim bi mu spletne kamere dale vedeti, da je to potrebno? Bi bilo to res predrago? Slaba je namreč zdaj ta naša država, kjer je varnost ljudi odvisna od »možaka z lučko«.
In še tale je pobrana z družbenega omrežja. Samo tako, za konec: »Čestitke vsem, ki ste bili v neplačani pripravljenosti in ste pomagali.« Tudi človeku z lučko, dodajamo mi.
