Nekje sredi streljanja se je zaslišalo vpitje. Vojakinja je utrpela strelno rano, sovražnik jo je zadel v nogo. Dva vojaka jo odvlečeta v zavetje, medtem ko jo oskrbujeta, pokličeta reševalni helikopter in obvestita poveljstvo. Sedem minut čakanja na helikopter se v mrazu zdi vsaj dvakrat toliko.
Prikazna vaja taktičnega reševanja pod ognjem in evakuacija ranjenega s helikoptersko enoto je ena od mnogih, v katerih se slovenski vojaki urijo za posredovanje na vojaških misijah ali v morebitnih nesrečah, pojasni vodnik Marko Majerle. »Najpomembnejša pri takšnem reševanju je varnost tistih, ki rešujejo, in tistih, ki so ranjeni. Situacijo je treba imeti ves čas pod kontrolo, vsi borci morajo natančno vedeti, kaj je njihova naloga. Komunikacija med pripadniki mora biti nenehna, tako vizualno kot z glasovi, tako da v vsakem trenutku vemo, kje smo, kaj počnemo, kaj je naša naslednja naloga.« V včerajšnjem primeru vaje bi šlo lahko tudi za teroristični napad. Medicinsko in logistično nadaljevanje vaje je potekalo prav ob takem scenariju.
Primer dobre prakse
Vaja je sicer del dvodnevnega sklopa mednarodnega tečaja odziva zdravstva v velikih nesrečah. Gre za že šesti tovrstni tečaj, ki ga pripravljata Slovenska vojska in Slovensko zdravniško društvo. »V tečaj je vključena celotna veriga reševanja, torej gasilci, vojaki, policisti, zdravstveno osebje. Zadnji dogodki v lanskem letu so spremenili varnostne razmere v kraju in času, kjer živimo, in prinašajo nova vprašanja tudi za reševalce,« pravi Andrej Strahovnik, glavni zdravnik Slovenske vojske.
Po besedah Radka Komadine, generalnega sekretarja Slovenskega zdravniškega društva, gre za licencirane tečaje, usklajene z evropskim sistemom za izobraževanje glavnih zdravnikov, medicinskih sester, zdravstvenikov: »Dobro sodelujemo tudi s podobnim združenjem na Hrvaškem, pred leti smo dosegli soglasje med ministrstvoma obeh držav o usklajenem izobraževalnem sistemu. Tako predstavljamo primer dobre prakse v EU.«
Kakšnih petdeset udeležencev iz vse Slovenije včeraj in danes v novomeški vojašnici Franca Uršiča uri svoje organizacijske sposobnosti na simuliranem primeru resničnega dogodka, terorističnega napada v Madridu leta 2004. V njem je bilo ranjenih 1400 ljudi in 191 smrtnih žrtev. »Oskrbeti tako število poškodovanih in jih pripeljati na pravo mesto, je sila velik logistični zalogaj. Samo načrtovanje, še bolj pa vaje, vaje in vaje pripeljejo do dobrih rezultatov,« je dejal Strahovnik.
Poškodovane je treba oskrbeti v čim krajšem možnem času. Gre za simuliranje vsake podrobnosti, od oddaljenosti bolnišnic in njihovih zmogljivosti, števila reševalnih vozil, osebja, helikopterjev, le namesto poškodovanih so kartončki z natančno opisanimi poškodbami in fiziološkimi parametri. Sledita triaža in prevoz v pet bližnjih bolnišnic, simuliranih v sosednjih učilnicah. Kaos s prizorišča dogodka se zdaj seli v same bolnišnice.
Preštevajo tiste, ki so umrli zaradi slabe organizacije
»Ko čas teče, ljudje umirajo. Na koncu dneva preštevamo tiste, ki so umrli zaradi slabe organizacije, ne zaradi medicine. Iščemo ljudi z ne tako hudimi poškodbami, ki so izgubili življenje, ker niso bili pripeljani na pravo mesto,« doda Strahovnik. »Tu ne vadimo medicine, ampak poveljevanje, razumevanje, komunikacijo. Začetni kaos skušamo spremeniti v znosno zmedo. In če se tega naučimo, potem smo v drugi vaji že zmagovalci.« Dosedanje izkušnje petih tečajev namreč kažejo, da je na vaji naslednji dan kar 50 odstotkov več preživelih zgolj zaradi boljše organizacije.
Kot pravi Strahovnik, je balonarska nesreča pred leti predrugačila celoten pogled reševanja v državi in je bila dober odgovor na to, kar se na teh vajah učijo. Namreč dobre komunikacije in koordinacije v primeru množičnih nesreč.
