Potem ko je marca lani zaradi astronomskih honorarjev odstopila ministrica Stanka Setnikar Cankar – spletni Supervizor je razkril, da je v 12 letih s honorarji zaslužila še dobrih 630.000 evrov – je prepisana magistrska naloga bliskovito odnesla še njeno naslednico Klavdijo Markež. Zdelo se je, da nič več ne more iti tako narobe, da bi pomanjkanje Cerarju ljubih atributov – morale in etike – ogrozilo še tretjo zaporedno ministrico. A je šlo. Hudo narobe. Izkazalo se je, da je bila Maja Makovec Brenčič v času hudih rezov v visokem šolstvu med izbranci, ki so za svoje nesebično predajanje fakultetnim vizijam dobivali »gasilski« dodatek za stalno pripravljenost.
Maja Makovec Brenčič ima enak problem, kot sta ga imeli Setnikar-Cankarjeva in Markeževa: z omadeževanim ugledom v aferi z dodatki bo v pogajanjih z močnimi (visoko)šolskimi deležniki, zlasti sindikati, težko ohranjala avtoriteto. Zlasti ker bi si jo v resorju morala šele vzpostaviti. To, da je v nasprotju s finančnim ministrom javnosti dokaj hitro razkrila, koliko znaša sporni dodatek v celoti (malo več kot 26 tisoč evrov) in ga je bila hitro pripravljena tudi v celoti vrniti, je le olajševalna okoliščina.
Na začetku je kazalo dobro. Cerar se je odločil za redno profesorico na ekonomski fakulteti, vrhunsko strokovnjakinjo za mednarodno poslovanje, trženje in marketing; njena bibliografija obsega več kot 400 znanstvenih in strokovnih objav. V akademskih krogih si je ugled utrjevala kot predsednica sveta nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis), ki jo je vodila od aprila 2010 do aprila 2013, torej tudi v času, ko je na ekonomski fakulteti prejemala sporni dodatek… Ministrica kljub temu ne vidi razlogov za svoj odhod.
(Re)akreditiranje visokošolskih programov je pod njeno taktirko potekalo gladko, afere v zvezi z Nakvisom so počasi potihnile. Namesto tega se je agencija lahko pohvalila z uglednimi mednarodnimi akreditacijami, kot so EQAR, ENQA in druge. Direktor agencije Ivan Leban, ki je javnosti obširno in utemeljeno pojasnil, zakaj računsko sodišče leta 2011 ni imelo prav, ko je zahtevalo vračilo sejnin zaradi domnevnega dvojnega plačevanja svetnikov in svetnic, je zasluge za uveljavitev Nakvisa v mednarodnem okolju pripisal prav Makovec-Brenčičevi in njenemu deloholizmu.
Uresničevalka Mramorjevih mokrih sanj
Dobro obveščeni ciniki so že ob imenovanju pripominjali, da je bila izbrana zato, da izpolni Mramorjeve mokre sanje: da denar iz domnevno preveč financiranega osnovnega in srednjega šolstva preusmeri v podhranjeno visoko šolstvo in znanost. V SVIZ so nevarnost prepoznali in jo doslej – s podatki in ugotovitvami iz mednarodnih raziskav – uspešno odvračali. A Branimirju Štruklju bodo štrene mešali tudi v vse močnejšem Marinčičevem visokošolskem sindikatu (VSS), ki ministrici še malo ne zaupa. Tik pred božičem so ob podpisu aneksa z vlado opozorili, da je visoko šolstvo edina točka dogovora o odpravi plačnih neskladij v visokem šolstvu, ki je vlada ob podpori lojalnih sindikatov ne bo izpolnila. Ministrico so ob tem obtožili, da se je pogajanj lotila s strategijo deli in vladaj. Na sindikata SVIZ in VIR, ki imata glavnino članstva med zaposlenimi v osnovnem in srednjem šolstvu, naj bi nenehno pritiskala z grožnjo, da bo prerazporedila denar znotraj resorja, in tako dosegla, da sta sindikata le popustila. Na škodo zaposlenih v visokem šolstvu s spodnjih delov plačne hierarhije.
Tisti, ki Makovec-Brenčičevo poznajo pobliže, jo označujejo za zelo ambiciozno; če je ne marajo, pa za hiperambiciozno in karieristično. O njej se govori, da je empatična in kompetentna ter z občutkom za vodenje, prav tako pa tudi, da je takšen le videz, da prevečkrat mlati prazno slamo in da jo najbolj zanima samopromocija. Slišijo se tudi opažanja, da se težko konkretno odloča in izreka o izzivih resorja, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje. Za to je kar nekaj dokazov.
Kisla jabolka prerada pušča v kleti
Ustavno sodišče je že pred sedmimi leti ukazalo, da je treba odpraviti ustavna neskladja pri financiranju visokega šolstva. Novi zakon, ki naj bi to uredil, sta pripravljala tako ministrica Setnikar-Cankarjeva kot minister Jernej Pikalo. Ključna vprašanja in dileme so bili torej že dobro razdelani. In vendar ni aktualna ministrica po dobrega pol leta predstavila niti obljubljene novele zakona o visokem šolstvu, kaj šele nujno potrebnega novega zakona. Res je sicer, da je že ob imenovanju napovedala, da si bo za oboje vzela čas, a težava je ta, da opaznejših premikov ni bilo zaznati niti na drugih področjih. Na primer: kljub številnim strokovnim razpravam o nujnosti sprememb NPZ v osnovni šoli ali o posodobitvi mature ostaja vse po starem. Skrb vzbujajoče pavšalni, skopi in nesuvereni so bili tudi njeni odzivi na nedavne ugotovitve računskega sodišča glede slabo urejene delovne obveznosti učiteljev. Kisla jabolka ministrica očitno pušča v kleti, kjer počasi gnijejo.
Za to, da ravnatelji po ugotovitvah revizorjev preveč poljubno in širokogrudno merijo delovne obveznosti učiteljev v učilnicah in doma, sicer ni kriva Makovec-Brenčičeva. Nesporno pa je odgovorna za to, da strokovne službe niso takoj po objavi omenjene revizije predstavile vsaj izhodišč za ureditev delovnega časa učiteljev. Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je namreč na omenjeni problem ministrico Setnikar-Cankarjevo opozoril že jeseni 2014, državna sekretarka Andreja Barle Lakota pa je tedaj zatrdila, da so Veselovo opozorilo vzeli resno in da izhodišča za rešitve že pripravljajo. Januarja 2016 ni od nikoder ne izhodišč ne kriterijev ne rešitev, ministrstvo pa mirno pluje dalje, kot da so to podrobnosti, s katerimi naj se ukvarjajo piarovci.
Dobrega pol leta mandata je sicer prekratko obdobje za resno ocenjevanje ministrskih dosežkov. A čas za globoki uvid v probleme se ministrici, če je ne odnesejo dodatki, sejnine in dvakrat plačani stroški prihoda na delo, počasi izteka. Stavki tipa »Naš ključni izziv je celovitost zagotavljanja kakovosti na vseh ravneh in povezljivost med posameznimi ravnmi izobraževanja« lepo zvenijo, a ne pomenijo nič brez oprijemljivih dosežkov. Tudi ministrici tako ljube besede, kot so razvojni pridih, prihodnost, kakovost, počasi postajajo odveč.
Čas je za rezultate.
