Ključna figura, ki prihaja na slovenska platna ta teden, je oče. Poglavar družine, ki uveljavlja ali izgublja svojo avtoriteto, se zanjo bori na vsak način in jo izprija s svojim fanatičnim zaščitništvom in oblastnostjo. Komedija, drama, akcija, pustolovščina so žanri, ki prevladujejo, očetovski žanri, ki ponazarjajo njegov humor in hladnost, vpliv na družino ter boj za preživetje, krutost in nasilnost.
Te teme očitno nagovarjajo tudi gledalce po svetu, o čemer priča predvsem uspeh filmov Povratnik in Očka proti fotru. Prvi že prevzema primat v gledanosti po evropskih dvoranah – razen v Franciji, kjer pa prav tako prevladuje očetovska figura Rockyja Balboe v filmu Creed –, medtem ko ga čez lužo že izgublja na račun najbolj gledanega filma Svaka pod krinko. Vse torej ostaja v družini. Drugi k nam šele prihaja, a se je že odlično odrezal v ZDA s 140 milijoni dolarjev zaslužka, trenutno najuspešnejši pa je tudi v Kolumbiji.
DiCapriev pasijon
Trpeče vloge, sicer ne toliko očetovske, očitno ustrezajo Leonardu DiCapriu. Ob tem se lahko spomnimo samo njegovega zmrzovanja v Titaniku, abstinenčne krize v Košarkarjevem dnevniku, boja z norostjo v Zloveščem otoku in ujetosti v Dvojni igri. Tokrat je po tej plati zadel terno, saj je lanski dobitnik oskarja za režijo (Birdman) Alejandro G. Inárritu alegorijo na začetna osvajanja Amerike, njene narave in prvotnih prebivalcev Indijancev napletel prav okoli njegovega trpljenja.
Povratnik, posnet po resničnih dogodkih, učinkuje skoraj kot pasijon »osvajalca«, ki je sprevidel in ne prenese več krutosti, ta pa mu jemlje vse, kar kot človek ima, dokler mu ne ostaneta le še energija za neizprosno maščevanje in boj. Vse skupaj stopnjujejo še izjemna fotografija, zaradi katere se film nedvomno splača pogledati na velikem platnu, in poetični sanjski vložki, ki nas popeljejo v jedro trpeče duše. Po zlatih globusih za najboljšo dramo, režijo in glavno moško vlogo je z dvanajstimi nominacijami tudi eden izmed favoritov na letošnji podelitvi oskarjev. Lahko Inárrituju uspe že drugič zapored, po petih nominacijah pa končno tudi Leonardu?
Pazi se fotra
Preostali trije filmi očeta ali bolje rečeno fotra prikazujejo v njegovi spodleteli vlogi, ki sproži upor in boj. V Očku proti fotru se mora povprečni, nerodni očim Will Ferrell za priljubljenost pri otrocih spopasti s privlačnim in neodgovornim očetom Markom Wahlbergom, ki se vrne k družini. Kar seveda sproži številne napetosti in zaplete, ki mnogokrat niti niso preveč smešni, sta pa smešna ranjen moški ponos in avtoriteta, ki se na obeh koncih znajdeta pod velikim vprašajem.
Soba in Volčja druščina medtem secirata diktatorsko vlogo očeta in tragičnost družin, ki so ji podvržene. V Sobi, nominirani za oskarja za najboljši film, režijo, žensko glavno vlogo in scenarij, je ta do popolnosti krut, fritzlovsko avtoritaren in nasilen. Simboliziran je z utesnjeno sobo, z le enim strešnim oknom, ki ponazarja žarek upanja po odrešitvi od njegove prevlade. S podobno figuro se poigrava tudi Volčja druščina, dokumentarec o v newyorško stanovanje zaprti družini, iz katere se sinovi in hči lahko iztrgajo le po strogo nadzorovanem režimu in z gledanjem filmskih uspešnic. Čeprav sta filma zelo tragična, pa na neki poseben način izražata optimizem, saj prikažeta nevzdržnost takšne očetovske tiranije, ki se mora prej ali slej zlomiti.
