V začetku sedemdesetih let je nekaj nadobudnih prišlekov iz Louisiane neposredno na naslov Hala Halverstadta iz glasbene založbe Warner Brothers poslalo cel kup gradiva in čakalo na odgovor. Na pošiljko niso napisali nobenega imena, le naslov stanovanja nad kozmetičnim salonom v primestju San Francisca. Založba je zavrnjene trakove poslala nazaj s pripisom »The Residents« (stanovalci). Ta pripis je sprožil refleks za nastavek mita, ki mimo vseh standardiziranih tržnih pravil in brez vsakršnih prask od zunaj nemoteno traja še danes.
Onstran kanonov popkulture
Kogar je pot zanesla v San Francisco, dobro ve, da tam ni težko biti drugačen. To spoznanje ni vezano zgolj za vrhunec kontrakulture šestdesetih, temveč velja tudi danes. Mesto je na vsakem koraku še vedno polno čudakov, ponarejenih ali dejanskih, ki skozi različne intervencije prisegajo na teorije kaosa ali umetnost neurejenosti. V tem pisanem urbanem vesolju že od svoje prve pojave izstopajo in odstopajo – sprva lokalno (kaseta Baby Sex), od albuma Meet the Residents (1974) naprej pa tudi v globalni luči – eni in edini posebneži: The Residents.
Prvenec je namreč v času polaganja računov na konto propadih iluzij šestdesetih v nekaj etapah prebudil vrsto izoliranih čudakov po vsem svetu, ki se niso prepoznali ne v podtalju ne na površini, temveč so spoznali, da so za dosego (umetniških) ciljev dovoljene vsa aroganca in vse priročne »neumnosti«. The Residents namreč niso delovali kot reakcija na dosežke drugih, temveč so enostavno počeli, kar se jim je zahotelo, na način, kot se jim je zahotelo. Na tak način so mimo vseh običajnih kanonov popkulture (in glasbene industrije) do konca izpopolnili sebi lastno teorijo obskurnosti, ki jim je omogočala popolno neprizadetost navzven in navznoter.
Tančice skrivnosti
Ustanovili so založbo Ralph Records in organizacijo Cryptic Coorporation, ki skrbi za njihove posle. Iz nje vsake toliko časa izstopi predstavnik, ki komentira nekatere poteze; to pa je bolj ali manj tudi vse. Residentsom celo v dandanašnjih časih uspeva ohranjati absolutno anonimnost, kar je uspeh brez primere, še zlasti če upoštevamo, da niso nikdar zaprli vrat napredku in so se prej kot marsikateri sodobniki sinhronizirali z novimi tehnologijami.
V vsej svoji karieri od leta 1969 dalje niso obstali ali zaostajali v času. Odpirali so se novotarijam in poskušali kar najbolje izkoristiti njihove (video) dimenzije. Zato ne čudijo besede Davida Byrna, ki pravi, da je njihov največji vpliv v njihovem obstoju samem. The Residents so številnim sledilcem dali vedeti, da je vse mogoče. O njih vemo ravno toliko, kot so nam dovolili sami, niti informacije več, a njihovo stališče ni pozersko, četudi bi poudarjeno skrivnostnost izza pisane palete mask, vključno z legendarnim označevalcem, očesnim zrklom, lahko tolmačili na ta način. S prepričanjem, da je umetnik lahko iskren samo, če njegova identiteta ni znana, so dosegli popolno dekonstrukcijo kulta osebnosti v razvejanem miljeju popularne kulture in na vseh ravneh zamajali njeno rutino. Za vse so razvili komentar skozi vrsto drznih grotesknih glasbeno-teaterskih in žanrsko neenotnih uprizoritev.
Kakšno tančico skrivnosti bo morda odgrnil dokumentarni film Theory of Obscurity: A Film About The Residents režiserja Dona Hardyja, ki ga bodo nocoj predvajali v Kinu Šiška, prihodnji teden, 4. februarja, pa bo kolektiv v vsej svoji skrivnostnosti v živo nadaljeval svojo misijo v zagrebškem klubu Močvara.
