Evropske meje bratstva in enotnosti

Igra prestolov

Poletje prihaja. Nekaj kilometrov levo od Gevgelije je še en mejni prehod. Idomene. Vendar na tem prehodu spuščajo samo popotnike iz Sirije, Iraka in Afganistana. Drugi ne smejo naprej. Med prehodoma teče tri metre visoka žičnata ograja z bodečo žico na vrhu. To je danes standardna podoba schengenske meje. Solidni nosilci, gosta žičnata mreža, rezalna žica na zgornjem robu. Na drugi strani policijski landroverji in oboroženi vojaki. Žica teče čez železniško progo, na kateri so težka, z bodečo žico prepletena vrata. Schengen.

Videti je kot prizor iz Igre prestolov. Le da so strani neba obrnjene. Bodeča žica gleda proti jugu, na severu pa se ne bojijo zime, ampak poletja. Zid se gradi na jugu med Makedonijo in Grčijo, medtem na severu ministri razpravljajo o nevarnostih, ki grozijo z druge strani zidu. Sem je dolga evropska zima že prišla. Šotori so ogrevani, ker je obstajala nevarnost, da bodo čakajoči na meji zmrznili. Čakajo lahko tudi po več dni, ker prehod ni vselej odprt. Včasih se zapre za dve uri, včasih za štiri, včasih za cel dan. Grčija je dobila status ozemlja, od koder preti nevarnost, Makedonci branijo Evropo pred tujci z vzhoda. Ograje namreč niso postavili Grki na svoji strani meje, ampak Makedonci na svoji. Močna bodeča konstrukcija ne preprečuje vstopa v Evropsko unijo, ampak izstop iz nje na Balkan.

Pregled je veliko strožji kot na drugih balkanskih mejah. Vse izkušnje z železnimi zavesami, neprehodnimi mejami, medblokovskimi pregradami in koncentracijskimi taborišči so se tukaj združile v solidno pregrado, ki Balkan brani pred Evropsko unijo.

Človek bi to pripisal tradicionalni avtoritarnosti Balkancev, ki živijo v deželah demokratičnega deficita. Vendar je EU v resnici na obeh straneh meje. Na eni strani so Grki z zdaj že nekoliko zastarelimi institucijami EU. Na drugi strani nastajajo balkanska bilateralna zavezništva. Na makedonski strani meje so v hotelu termalnega zdravilišča skupaj spali madžarski in slovenski policisti, ki so bili razporejeni na balkanski strani schengenske meje.

Sodelovanje članic EU z Makedonijo na napačni strani schengenske meje ni stvar improvizacije. Direktor slovenske policije je bil v torek na obisku pri makedonskih kolegih in je prišel v begunski center na makedonski strani schengenske meje pogledat, kako dobro stvari tečejo. Tukaj se sedaj vleče meja med Evropo in ostalim svetom. Le da policisti iz EU izključujejo Grčijo iz sistema. Južno od Niša se je po avtocesti peljalo pet madžarskih vojaških tovornjakov z naloženimi zelenimi kontejnerji. Madžari so šli na grško-makedonsko mejo utrjevat zid. Veliko uspešnejši so od makedonske policije in so na zeleni meji ustavili že več sto ljudi, ki so jo poskušali prečkati iz Evropske unije v Makedonijo.

Le da v evropski terminologiji to ni Makedonija, ampak Fyrom. Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Tako vsaj zagotavlja uradna evropska terminologija, ki še vedno resno jemlje grško zahtevo glede imena sosednje države, hkrati pa proti njej gradi žičnato železno zaveso. Grčija je postala otok, ki ga obdajajo z žico. Tudi njena zemlja je postala morje.

Po ozki cesti iz smeri Polikastra je pripeljal avtobus, ki ga je spremljal grški policijski avtomobil. Ustavil se je ob šotorih, ki so postavljeni tik ob žici. Begunsko šotorsko taborišče je še en značilni znak sodobnih schengenskih meja. Potniki so izstopili in šli do kontejnerja, tam so pokazali svoje papirje, ki so jih dobili pri registraciji ob prihodu v Grčijo. Cel avtobus je prišel na gumijastih čolnih iz Turčije. Potniki so kazali dokumente in zagotavljali, da so Sirci, Iračani ali Afganistanci in da gredo v Avstrijo ali v Nemčijo. Tukaj spodaj izpolnjujejo nemško zahtevo, da smejo naprej samo državljani teh treh držav. Še ena ovira in bodo tam, kjer so dobrodošli.

Filter za Irance, Pakistance in drugo

To pa je po tisočih kilometrov šele prva pregrada, ki jo je treba prestopiti. Med Grčijo in Avstrijo je ob avtocesti bratstva in enotnosti nastal sistem vojnih krajin, ki filtrirajo potnike za v osrednjo Evropo. Makedonija, Srbija, Hrvaška in Slovenija so filtri, skozi katere mora begunska populacija, potem ko je v Grčiji že stopila na ozemlje EU, da se prečisti do stopnje, ki je sprejemljiva za evropske standarde. Vendar je tudi Grčija le vojna krajina. Eden od filtrov na dolgi poti. Prvi je Egejsko morje. Tam ni pogajanj.

Med grškim ozemljem in Makedonijo je speljan ozek zamrežen prehod. Drug za drugim so stopali proti grški strani, kjer so pregledali njihove dokumente in jih izprašali, in če so pravilno odgovorili na vsa vprašanja, so jih spustili naprej. Tisti, ki so jih zavrnili, so se poklapano obrnili proti velikim ogrevanim šotorom. »Združeni,« je nekdo napisal z rdečim sprejem na steno dolgega šotora. »Iran + Pakistan + Somalia + Libanon + Gana + Bangladeš. Lačni so. Pustite, da gredo čez mejo.«

Vendar ne gre tako. To je zdaj pokrajina trdnih neprehodnih mejá. Koridor med Grčijo in Nemčijo ob avtocesti bratstva in enotnosti, kjer veljajo posebna pravila. Svoboda gibanja ni več eno od njih. Tudi svoboda izražanja v resnici ne. Dovoljeno je reči samo Sirija, Irak, Afganistan, tri vojne, v katerih je bila Evropska unija poražena skupaj z Združenimi državami. Vojne beguncem dajejo pravo ali napačno identiteto. Somalija ne velja. Tudi Sudan ne.

Identiteta je strategija preživetja

Napačna identiteta je težko breme. Po železniški progi, ki pelje iz Aten, je hodil Husein Džabari. Ob njem sta hodili žena in starejša hčerka, zadaj pa sta veselo poskakovali sedem in osem let stari mlajši hčerki.

»A je to zdaj meja?« je vprašal.

»Ja, to je sedaj meja.«

»Katera meja?«

Obraz se je zmračil, ko je slišal, da je na makedonsko-grški meji.

»Iz Irana smo,« je odgovoril na vprašanje, od kod so prišli.

Tako kot vsi drugi je tudi on preplul morje med Turčijo in Grčijo na gumijastem čolnu. Vendar mu je bilo že v Atenah jasno, da s svojimi dokumenti iz Grčije ne bo mogel naprej v zahodno Evropo.

»Sedeli smo v parku Viktorija v Atenah,« je rekel. »K nam je pristopil Afganistanec in nas vprašal, kam gremo. Govoril je dari in hitro smo se sporazumeli. Razložil nam je, da nas bodo v Makedoniji zavrnili in da je edina pot, ki nam preostane, pot čez gozdove.«

Gospod Džabari je vedel, da mu samemu slabo kaže, in je čakal, če se bo v parku nabrala večja skupina, da bi šel naprej z njimi. Afganistanec mu je ponudil enostavnejšo pot. »Vprašal je, ali imamo kaj denarja. Rekel sem mu, da nekaj imamo. 1500 evrov smo dali za prevoz iz Turčije. Za 4500 evrov nas je bil vse skupaj pripravljen prepeljati v Belgijo. Rekel je, da ima kombi in vse dokumente. Samo čez meje bomo morali peš, dokler ne pridemo do Avstrije. Potem ne bo več ovir. Verjel sem mu in sem mu dal denar.«

Iz Aten so se pet ur vozili do Polikastra, ki je zadnje mesto pred mejo.

»Peljal nas je v gozd in rekel, naj počakamo, da gre samo do meje pogledat, kakšen je položaj. To je bilo ob štirih popoldne. Do dveh ponoči smo bili v gozdu, vendar je bilo zelo mraz. Šoferja ni bilo več nazaj. Vedel sem, da smo prevarani. Ob progi smo se napotili naprej in sedaj smo tu.«

Stopili so v vrsto, ki je vodila do ozkega prehoda v žičnati ograji. Drug za drugim so izginili v temo šotora na makedonski strani. Uradnik je že pri vhodu pregledal njihove dokumente in jih poslal nazaj v Grčijo. Poklapano so šli proti šotorom, da izračunajo, kakšne so sedaj njihove možnosti za naprej.

»Nazaj sami ne gremo, nekdo nas bo moral pregnati.«

Velik rožnat slon

Na mejo je prišel tudi Peter Bouckaert. Prišel je iz Srednjeafriške republike. Kot direktor za izredne razmere dela pri organizaciji Human Rights Watch. Delal je v Libanonu, Čečeniji, Ugandi, na okupiranih palestinskih ozemljih in na desetine okolij, kjer človekove pavice razumejo kot nepotreben luksuz. Leta 1999 je skupaj s Fredom Abrahamsom dokumentiral izgon Albancev s Kosova. Nenavadnih položajev je vajen. Vendar se ni mogel spomniti, da bi si kot mednarodni pravnik za človekove pravice zastavljal profesionalna vprašanja na ozemlju EU in na schengenski meji. Gledal je, kako evropska migracijska politika kriminalizira prehod ljudi.

»Sedaj so kontrole zelo stroge. Kdor ni iz Sirije, Iraka ali Afganistana, je ujet tukaj na meji,« je rekel. Prvi rezultat je, da je v Grčiji nastala močna tihotapska mreža. Obstaja že uradna cena. Od 1000 do 1500 evrov po glavi računajo za pot do Avstrije. Večina tihotapcev vzame denar, ljudi pripelje do makedonske meje in izgine. Ljudje, ki ilegalno prestopijo makedonsko mejo, tvegajo, da jih bo policija ali vojska prijela, pretepla in vrnila na ozemlje Evropske unije. Oni pa so se namenili na ozemlje tiste druge EU, na drugi strani koridorja.

Dejstvo, da so na drugi strani sedaj policisti iz članic Evropske unije, ga ne gane. Madžarska, ki je zgradila ograjo na svoji meji, sedaj spodbuja druge, naj naredijo isto. Slovenija ji disciplinirano sledi. Glasno govorjenje, da s tem odgovarjajo na vprašanje evropskih migracij, ne zveni prepričljivo. Problem s tem ni rešen, samo potisnejo ga v naročje Grčije, ki jo obravnavajo kot državo, ki je zunaj EU. Problem je vedno enak.

Število ljudi, ki prihajajo, je kljub slabim vremenskim razmeram še vedno visoko, ko se vreme umiri, jih bo še več. Poleti je šlo čez to mejo tudi po 10.000 ljudi, sedaj kljub snegu na poti in visokim valovom na morju še vedno pride 1500 do 2500 ljudi na dan.

»Evropska unija nima načrta, ki bi ji omogočil, da se kot skupnost sooči s prihodom beguncev,« je rekel Peter Bouckaert, ki je belgijski državljan. »Edina ideja, ki jo ima, je militarizacija meja in gradnja žičnatih ograj. Viktor Orban ima vizijo, ki ji drugi evropski voditelji raje ne bi odkrito sledili, vendar svoje ideje uresničuje z dejanji. To je videti učinkovito, vendar uničuje jedro evropskega projekta. Evropska ideja je bila ukinitev meja in odpiranje kontinenta. Evropa je v hudi zadregi, ki bi jo moralo reševati jasno vodenje. Nikjer pa ne vidimo nič takega.«

Za Grčijo to ni vprašanje enega poletja in ene zime. Država se z visokim številom migrantov tako kot Italija srečuje že leta. Sem so prihajali, preden je Evropa migrante sploh zaznala kot krizo. Begunci so bili nekaj, s čimer se mora ukvarjati Italija in kar mora Grčija sama znati urediti. Postaviti bodečo žico na Egejskem morju pa ni mogoče. Evropa gradi svojo mejo tam, kjer jo lahko. Kot človek, ki je ponoči izgubil ključe v temni ulici, išče pa jih sto metrov stran pod ulično svetilko, ker tam bolje vidi.

»Sama Grčija je tudi v hudi krizi, vendar so poskušali in še vedno poskušajo po svojih najboljših močeh nekako olajšati eksistenco ljudem, ki prihajajo k njim. Sedaj okrog Grčije Evropa gradi zid. Prav. Ampak Grčija je tudi Evropa. Kaj bodo drugi naredili, če poleti sem pride še en milijon ljudi in ne bodo imeli kam?« se je vprašal.

Grčija ob tem drsi v še večjo krizo. Ali sploh obstaja način, kako se lahko Evropa z begunsko krizo sooči drugače kot z militarizacijo meja? Ljudje bodo prihajali in prihajali.

»Ljudi, ki pridejo na kontinent, je treba integrirati,« je rekel Bouckaert. »Ne moremo se obnašati, kot da je to velik rožnat slon, ki ga nihče v sobi noče opaziti. Evropa je popolnoma paralizirana. Imajo popolnoma neproduktivne sestanke, na katerih izkazujejo svojo nemoč pri upravljanju z migranti, ki prihajajo v Evropo. Lani so se dogovorili, da bodo razporedili 160.000 beguncev, pa še tega niso znali uresničiti. Ni nobenega realističnega načrta, razen bodeče žice.«

Če je meja zaprta, je vedno mogoče nekako priti okrog. Gevgelija je bila pregrajena s traktorji, mejni prehod ob Dojranskem jezeru je bil odprt za promet. Makedonci so tudi to mejo zadelali z bodečo žico. Vtis je nekoliko manj urejen kot pri Gevgeliji in spominja na zanikrnost slovenske bodeče žice. Pregled potnih listov pa je tudi tukaj natančen in metodičen. Ozka cesta se petdeset kilometrov višje priključi na avtocesto bratstva in enotnosti. V tej smeri je šel milijon ljudi, ki so zbežali čez Egejsko morje.

Kje nam bodo pobrali denar in zlato?

Ob cesti so modre table z dvanajstimi zvezdicami, ki v rednih presledkih opozarjajo, da je bila udobna avtocesta obnovljena ali razširjena z evropskimi sredstvi. Evropska unija se je potrudila in odprla pot v srce kontinenta.

Vendar. Tudi če si begunec z vsemi ustreznimi dokumenti, ne boš čez Makedonijo potoval po asfaltu. Nihče ne sme priti v stik z lokalnim prebivalstvom. V Gevgeliji te naložijo na vlak in odložijo sredi polja na srbski meji pri Preševu. Miratovac je ime vasi v Srbiji, kamor so begunci namenjeni. Od Trabanovcev do begunskega centra hodijo peš po razmočenem polju.

Šeststo ljudi je hodilo v vrsti drug za drugim s spalnimi vrečami pod pazduho, otroki v naročju in odejami okrog ramen. Bil je dan spomina na holokavst. Vsa Evropa se je poklonila spominu na bodeče žice in kolone nemočnih ljudi, ki so jih zavrnili na vseh mejah.

Navajeni procedure so se postavili v vrsto med dve železni ograji in šli pokazat dokumente v šotor, kjer je bila srbska policija. Natančno so vedeli, kaj morajo reči. »Smo iz Sirije in smo čez Avstrijo namenjeni v Nemčijo.« Ali to ali dolga pot nazaj. V rokah so trdno držali dokumente, ki so podpirali njihovo izjavo.

Ob ograji je stal srbski prostovoljec, ki dela za eno od humanitarnih organizacij.

»A nam bodo že tukaj pobrali zlatnino in denar?« je zaskrbljeno vprašala ženska, ki je nosila šest spalnih vreč, njenega krila pa se je držala kopica otrok.

»Ne, ne,« je odgovoril prostovoljec in utišal mojo pripombo, da bodo to znanstveno storili šele na Danskem.

»Tukaj ste v redu. Ko se registrirate, morate peš še dva kilometra do prve vasi. Pazite. Ob poti vam bodo ljudje z avtomobili ponujali, da vas peljejo naprej. Odklonite. Avtobus vas bo peljal do Preševa, kjer boste za 15 evrov kupili karto do hrvaške meje.«

Šli so skozi proceduro v policijskem šotoru in se peš napotili naprej proti Miratovcu. Zbita rdeča zemlja in gola drevesa, ki so molela v zrak, so ob sončnem zahodu dajali koloni skoraj afriški vtis. Lahko bi bili v Čadu ali Mavretaniji. V Miratovcu, ki je albanska vas, je mujezin klical k večerni molitvi. V dolgi koloni, ki je hodila proti vasi, se nihče ni ozrl na minaret ali se sklonil k molitvi. Drug drugega so preganjali, naj stopi hitreje, da pridejo čim prej na avtobuse, ki stojijo v Preševu.

Vozovnica do Šida je veljala 1660 srbskih dinarjev. Ob vhodu so se gnetli moški, ki so se predstavljali kot taksisti in ponujali prevoz do Beograda ali Berlina.

»Is O.K. Police my friend,« so mežikali drug drugemu. »You come with me, I take you everywhere. No documents? No problem.«

Ugotavljali so, da ta večer ne bo posla. Begunci so tukaj že razumeli sistem izkoriščanja, na mobilnih telefonih so pregledali položaj in se zaščitili pred največjimi nevarnostmi.

Avtobusi so se po ozki vaški poti usmerili na avtocesto bratstva in enotnosti in drobili mimo Leskovca, Niša in Beograda proti Šidu na hrvaško-srbski meji. V Adaševcih je ob avtocesti zadnja bencinska črpalka pred hrvaško mejo. Tam je stalo petnajst avtobusov. Pot po avtocesti se tukaj prekine. Avtobusi zavijejo na železniško postajo v Šidu, kjer pa je premalo prostora za vse. Pri opuščenem motelu je nastal velik improviziran begunski center. Modra cisterna z vodo je parkirana ob pločniku, pred njo pa ljudje stojijo v vrsti, da se na prostem umijejo po dolgi poti. Gospa v rjavem puloverju je slekla pet ali šest let starega sina, ga umila in preoblekla ter previdno zložila njegove obleke nazaj v modro torbo, ki jo je dobila nekje v Grčiji od UNHCR. Starejši gospod si je v baru izposodil stol in ga nesel na sonce. Sezul si je premočene čevlje in jih sušil na soncu, dokler ni prišel natakar in stola odnesel nazaj v bar. Osemsto ali tisoč ljudi je čakalo, da na železniško postajo v Šidu pride vlak iz Hrvaške, ki jih bo čez Zagreb zapeljal proti Dobovi.

V Šidu je za ograjo zadnja kontrola. Na drugi strani je ista Evropska unija kot v Grčiji. Še en pregled papirjev in identitete. Kdor je bil za ograjo, je bil na varnem in je čakal samo še, da iz EU pripelje lokomotiva. Trije potniki iz Maroka, eden iz Egipta in eden iz Sudana so ostali zunaj ograje.

»Koliko je do Avstrije?« je vprašal Egipčan.

Ni več daleč, ampak zdaj zares postane zapleteno. V resnici je hotel v Italijo, ker je po poklicu kuhar in se je nadejal, da tam dobi delo. Ni bežal pred vojno, ampak pred brezupnostjo brezposelnega mladega človeka. Vse poti naprej so zaprte. Sedel je v čakalnici in čakal. Nekaj se bo zgodilo. Maročani so šli okoli postaje in so študirali možnosti, da se mimo srbskih policistov povzpnejo na vlak. Vendar so v vagone iz ene ograde v drugo spuščali samo po dvajset ljudi s potrjenimi dokumenti v rokah. Tukaj so bili že četrtič registrirani. Ko je bil vagon poln, so ga zaklenili in začeli polniti naslednjega. Lokomotiva je tiho brnela. Avtocesta bratstva in enotnosti tukaj postane bratska železnica.

Šele v Sloveniji se avtocesta vrne k svojemu imenu. Iz Dobove proti Ljubljani se je zvečer mimo Novega mesta vila kolona petih avtobusov, ki so jih naložili po prehodu slovenske meje in ponovni registraciji. Bodeča žica na meji je tukaj že del popolnoma vsakdanje mejne panorame. Pred kolono je vozil slovenski policijski avtomobil, na repu kolone pa madžarski policijski kombi. Bratstvo in enotnost z začetka avtoceste sta živa tudi na njenem koncu. Nekje naprej je potem Evropa. Tam je cilj potovanja.