Decembra so nekateri avstrijski lastniki obmejnih parcel še odločno nasprotovali »orbanizaciji« države in zato niso dovolili oblasti, da bi na njihovi zemlji postavila ograjo. Za največji delež v tej 800-metrski razpoki je bil odgovoren Erich Polz, največji vinar na južnoštajerski vinski cesti. Je lastnik približno 300-metrskega obmejnega pasu. Vinogradnik je bil poleg nekdanjega graškega mestnega svetnika Helmuta Strobla tudi najbolj glasen kritik žičnega varnostnega posega na meji med Slovenijo in Avstrijo.
»Pri nas ni bilo ograje niti v času Tita. Tukaj smo se in se še zmeraj počutimo varne,« je avstrijskim medijem pojasnjeval Polz. V teh dneh pa bo avstrijska vojska ob njegovem obmejnem vinogradu začela postavljati stebre. Polz si je namreč premislil. »Spoznal sem, da polovica Avstrijcev hoče to ograjo,« je dejal v pogovoru za avstrijsko vinsko revijo Falstaff. »Ljudi je strah, ograja pa jim daje občutek varnosti. Verjamejo, da jim bo pomagala.«
Najprej stebri, nato ograja
Vinarja je prepričala ponujena tehnična rešitev, po kateri vendarle ne bi bilo treba posekati približno tisoč trt, ki rastejo na Polzevih eminentnih južnih legah. Poleg tega bo vojska najprej postavila samo stebre in šele v primeru skrajne sile tudi napela žično ograjo.
Polz sicer še zmeraj odklanja postavitev 3,7 kilometra dolge ograje. Po njegovem prepričanju je nesmiselna in škodljiva, ker tihotapci tako in tako ne bi nikoli ilegalno prečkali meje po strmem gričevnatem terenu vinorodnih goric, saj obstajajo številne elegantnejše poti.
Vinarski reviji Falstaff je vinar potarnal tudi zaradi številnih čustvenih odzivov strank. Kar tri četrtine komentarjev je bilo namreč zlobnih, tudi hude žalitve je moral prebrati. Nekateri gostinci so njegova vina umaknili iz prodaje. Zato se je Polz uklonil. Na račun ograje pa ne misli služiti, izpostavlja. S strani države ponujeno plačilo najemnine je namreč odklonil.
