Sive stene, siva tla, slaba svetloba in izpraznjene police v ljubljanskih podhodih ustvarjajo temačno vzdušje, ki se mu pešci najraje povsem ognejo. Na premnogih vratih lokalov zato visijo obvestila »Oddamo v najem« skupaj s telefonskimi številkami, na katere najverjetneje ni in še dolgo ne bo poklical nihče.
»Po pol tretji uri je tukaj mrtvo,« povesta lastnici ribje restavracije v Linhartovem podhodu, bolj znanem kot Plava laguna, ki jima zaradi uslužbencev iz stavb na površju posel vseeno še kolikor toliko teče. V času kosila je najbolj živahno, pred 12. uro pa je, kot smo se prepričali, skoraj bolj mirno kot v kakšni vasici. Če ne bi bilo še Mercatorjeve trgovine, ki je v zadnjem desetletju najbrž edina doživela prenovo, Bežigrajčanov v podhod, ki je bil dolgo svetla izjema, po (v nekaterih delih še vedno nedelujočih) tekočih stopnicah ne bi več spravili.
Mnogi sicer zavijejo tudi na tržnico, a branjevci ob naših vprašanjih ne najdejo optimističnih besed. »Lahko bi bilo boljše,« brezupno tulijo v en rog. Še najbolj zadovoljni so v vinskih kleteh v začetku pohoda pod Kržičevo ulico, ki je del Bežigrajskega dvora in se ga mnogi spomnijo po tem, da je bil tam nekoč McDonald's. Regionalni šefi so sicer kritizirali, da je to njihova najbolj skrita restavracija na svetu, a zaradi hamburgerjev je bil obisk odličen v primerjavi z današnjim. Prostor sicer še vedno deluje moderno, a hkrati tudi kot kraljestvo duhov.
Trgovka: V soboto me je kar strah
Za trgovce in gostince je slabost prostorov v večini podhodov prav ta, da mimo ni naključnih strank, ki bi spotoma zavile k njim. V podhode Ljubljančani danes, sploh tam, kjer so alternativne poti na površini dovolj dobre, zahajajo le namenoma ali če jih vanje nekaj zares pritegne, nikoli kar tako. In tako se podhodi vrtijo v začaranem krogu – najemnikov ne zanimajo, ker ni ljudi, teh pa ni, ker je toliko podhodov praznih in neprivlačnih.
V podhodu Ajdovščina je pomanjkanje mimoidočih še bolj pereče, odkar je Slovenska cesta zaprta za promet, čeprav se je tudi prej le redko kdo spomnil na načeloma varnejše prečkanje ceste pod njo. »Stranke nas stalno kličejo po telefonu, kje sploh smo,« ponazori prodajalka v trgovini NKD, ki pošilja svoje reklame po Ljubljani in privablja vsaj nekaj življenja v kronično pozabljen del mestnega središča. Ob sobotah, prizna prodajalka, jo je kar strah, ko je čas, da gre domov, saj pod Slovensko cesto ni žive duše.
Brez ogrevanja, brez stranišča
»Preselili smo se na sodobnejšo lokacijo,« še vedno piše na obvestilu na stekleni steni nekdanje trgovine Mura v podhodu pri Kraigherjevi ploščadi. A ko preverimo, kje bližje izhodu je ta asodobnejša lokacija, ugotovimo, da je tudi ta prostor prazen. Toda kljub temu je v mlajšem delu podhoda pod SKB (nastal je okoli leta 1987) ostalo še nekaj življenja. Decembra je bilo čutiti celo nekaj prazničnega duha zaradi kitajske trgovine in restavracij, še vedno kot predstavnika staroselcev vztrajata Peko in Alpina, v delu med Metalko in Figovcem pa se zdi, kot da se je ustavil čas.
Trafika je še vedno polepljena s starimi časopisnimi stranmi. V bifeju poleg pa barski stolčki samevajo, že vse odkar so potomci umrlega lastnika obupali nad pohodom, ki so se ga v prestolnici sredi sedemdesetih let zelo veselili. »Kakšne luštne trgovinice so bile tukaj. In ljudi je bilo zelo veliko, saj na vrhu ni bilo prehoda in je bila to cesta za pešce,« pripoveduje Majda Belič, ki je skupaj z možem med prvimi kupila manjši lokal v podhodu Ajdovščina. Ker so ga vrednotili kot dobro lokacijo, sta morala zanj odšteti tudi kar nekaj denarja, vzela sta celo kredit.
Kljub današnji bedi v podhodu Beličeva ocenjuje, da je bila to dobra odločitev. Danes namreč za rdečim pultom z izdelavo ključev in hitrimi popravili čevljev še vedno družinsko tradicijo nadaljuje sin Boštjan Belič. Pravzaprav je on še edini v delu podhoda med Metalko in Argentinskim parkom, zato sta Beličeva decembra z velikim veseljem opazovala, kako je v nekdanji Tkanini nasproti pred kratkim nastala Galerija Pasaža. »Že ko so gorele samo luči, je bilo povsem drugače,« sta se razveselila. Vsakdan jima popestri tudi podjetni sosed, ki je po neuspehu z masažnim salonom zdaj uredil sončni studio in savno. Če tudi to ne bo šlo, pa naj bi imel v rokavu že novo idejo.
»Soseda šivilja se je preselila, ker tukaj ni niti ogrevanja niti stranišča. Mi še kar vztrajamo in se znajdemo po svoje,« sta nadaljevala sogovornika. Kotlovnica je uničena, prav tako stranišče. Nujno bi ju bilo treba obnoviti, a drugi lastniki niso zainteresirani. »Zaradi takšnih primerov bi morali uvesti nekakšne kazni za tiste, ki imajo daljše obdobje prazne prostore,« predlaga Belič, ki si je zelo oddahnil, ko je dal župan namestiti kamere in zamenjati luči, tako da vsaj brezdomci in narkomani ne prihajajo več.
Brezplačna oddaja je samo možnost
Ob tekočih stopnicah iz smeri Figovca, kjer je vklesana letnica 1976, naj bi v Ajdovščini že mnoga leta sameval tudi prazen občinski lokal, v katerem je bila menda prva trgovina z italijanskimi čevlji v Ljubljani, za njo pa skoraj nič več. Prav tako je zdaj že nekaj časa prazen prostor v lasti občine v podhodu pri glavni ljubljanski železniški postaji, ki ga je uporabljala Mestna knjižnica Ljubljana. Še leta 2012 je imela v njem nekakšen računalniški kotiček, zdaj pa po oceni občine ni več primeren za knjižnično dejavnost.
Na naše vprašanje, ali so pomislili na brezplačno oddajo, na občini odgovarjajo, da dopuščajo to možnost v primeru, ko prostora ne morejo oddati po tržni najemnini. Kar pomeni, da bi potemtakem lahko na takšen način oddali skoraj vse občinske prostore v podhodih, a v praksi tega še niso poskusili. Zanje je bolj priročen izgovor, da ne morejo vplivati na prostore v zasebni lasti, čeprav na drugi strani občinska odgovornost za zapuščene podhode sega daleč nazaj. O tem dobro priča odgovor Emila Zalarja, svetovalca za gradbene zadeve, ki je leta 1974, ko so ga povprašali o drugi fazi gradnje podhoda Ajdovščina in kaj bo v njem. »Pravzaprav je to dilema, kjer si nismo še čisto na jasnem, kako na dolgo in široko oziroma globoko naj silimo človeka pod zemljo. Drugod po svetu so že ugotovili, da je pametneje spraviti pod površino zemlje avtomobile kakor ljudi,« je priznal Zalar, eden izmed takratnih odločevalcev, ki so na koncu vendarle odločili, da bodo pod Slovensko cesto trgovinice in lokali. In zdaj, 30 let kasneje, so ti večinoma prazni.
