Z Dunajske ceste v središču Črnuč smo med vožnjo pogledovali desno proti progi in med hišami iskali pot, ki bi nas popeljala do železniške postaje. Informativne table ali kakršne koli druge oznake, ki bi potencialnemu potniku olajšala iskanje, namreč ni. Potem ko smo dvakrat zapeljali na dvorišče zasebne hiše, smo v tretje po makadamskem vozišču vendarle dospeli do postaje, ki – še posebno v jutranji meglici – kar kliče po tem, da bi »holivudarji« na njej posneli kak špageti vestern.
Pridih Divjega zahoda dodatno podkrepi neasfaltirana površina med postajo in nezavarovanimi železniškimi tiri. Le avtomobile, parkirane v bližini postaje, bi morali zamenjati s konjskimi vpregami. In podreti nadhod, ki spominja na čase iz bitke na Neretvi. Ker ta komaj 30 let stara železna konstrukcija zaradi varnosti že skoraj leto dni ni v uporabi, lokalno prebivalstvo množično prehaja tire, pred katerimi ni niti klasičnega opozorila, vklesanega v kamen, da je prehod smrtno nevaren.
Na postajah ni ničesar, niti stranišč
»Kjer ni prometnika, je železniško postajališče, kjer je prometnik, pa je postaja,« nam osnovno razliko razloži prometnik v Črnučah, kjer je na postaji čakalnica, v kateri so prastare lesene klopi, električna pečica in na zid prilepljen vozni red. To je pravzaprav vse, kar postaja ponuja. Vozovnice so nehali prodajati pred šestimi leti, avtomata za kavo ali kakršne koli pijače ni. Še dobro, saj tudi toaletnih prostorov nismo našli.
Iz Črnuč vlak odpelje naprej do postajališča Ježica, ki stoji za Glinškovo ploščadjo. Kot vsa novejša ljubljanska postajališča so tudi to zgradili leta 2002. No, če smo iskreni, so poleg tračnic le namestili tablo z imenom postajališča. Šele letos pa so na tlakovani peron poleg table z voznim redom namestili še klopi in koše za smeti. A brez nadstreška, ki bi čakajoče obvaroval pred dežjem, snegom ali pripeko. Da postajališče obstaja, vedo verjetno le najbližji stanovalci blokovskega naselja, saj ob cesti – podobno kot v Črnučah – ni nobene informativne table. Podobna zgodba se ponovi na domala vseh postajališčih, razen na starejših, kot je tisto v Polju, kjer lahko potniki na vlak počakajo vsaj pod nadstrešnico. A da najdeš postajo v Polju, moraš biti skoraj detektiv. Čeprav smo četrtno skupnost prečesali po dolgem in počez, smo bili na koncu primorani poiskati informacijo pri domačinih. Dostop do postajališča je mogoč le peš ali s kolesom.
Zavarovana le postaja v Zalogu
Od petih železniških postaj in osmih postajališč, kolikor jih je območju mestne občine Ljubljana, je – razen glavne postaje – z železno ograjo, ki preprečuje nemoten dostop do tirov, zavarovana le postaja v Zalogu. Do zaloških peronov, kjer okoli poldneva opazimo kar nekaj čakajočih na prevoz proti središču mesta, je prehod dovoljen le skozi podhod. »Z vlakom se vozim vsak dan v Ljubljano v službo, saj je avtobus bistveno počasnejši. Vožnja z vlakom traja vsega sedem minut ne glede na čas potovanja, avtobus pa vozi skoraj uro. Frekvenca vlakov je zjutraj in popoldan zadovoljiva, vozijo na pol ure,« pove Polona Lipoglavšek, priseljenka v Zalog, ki ima mesečno mestno vozovnico, za katero je odštela 35 evrov. Zaupa nam, da se iz Zaloga proti glavni postaji vsako jutro pelje približno 25 ljudi, med katerimi nekateri izstopijo že na postajališču v Polju. Tudi tam pa jih – tako sogovornica – kar nekaj vstopi na vlak.
Tudi na najmanj zanemarjeni ljubljanski postaji Rakovnik dnevne mestne vozovnice ljudje kar kupujejo, pravi tamkajšnji prometnik, ki je obenem prodajalec vozovnic. »Prodamo jih kakšnih 15 na dan. Gre večinoma za potnike, ki se z avtomobilom pripeljejo z Dolenjske, tukaj parkirajo in se peljejo z vlakom do mesta.«
Pri SŽ brez poslovne žilice
Redni uporabnik mestnega vlaka, ki ga srečamo na postaji v Vižmarjah – imena ni želel izdati – pravi, da se železniški promet po mestu povečuje. »Odkar so na Celovški cesti zarisali rumeni pas, je cesta za avtomobile manj pretočna. Ker so ljudje začeli zamujati v službo, so začeli v večji meri uporabljati vlak,« meni sogovornik. Ta je tudi prepričan, da bi lahko Slovenske železnice (SŽ), če bi imele količkaj poslovne žilice, na vseh postajah uredile plačljiva parkirišča, dokler javni potniški promet ne bo integriran. Potem pa, doda, bodo parkirišča idealna za sistem P+R.
Z njim se strinja tudi eden od prometnikov, ki je – razumljivo – prav tako želel ostati anonimen. »Marsikatero stranko smo izgubili zaradi odnosa. Sem prometnik, a poleg tega prodajam vozovnice. Kako naj vem za vse komercialne popuste, ki so na voljo in ki se mesečno spreminjajo? Če bi bili pri SŽ pametni, bi zaposlili komercialista. Ta bi lahko poleg vseh informacij strankam ponujal tudi kavo, sendviče, časopise in podobno. Tako bi ljudje ob čakanju na vlak z veseljem posedeli na postaji. Najhuje pa je, da postaje niso opremljene s POS-terminali ali urbanomati. Od strank zahtevamo keš kot v kupleraju,« se huduje zaposleni pri Slovenskih železnicah.
Izbrana potovanja z vlakom na območju Ljubljane
Slovenske železnice
PODATKI
Za potovanje med postajališči na različnih krakih ljubljanskega železniškega križa je treba skoraj
brez izjeme prestopati. Ravno dolgo čakanje na naslednji vlak naredi ta potovanja preveč zamudna.
