Odidejo tudi najpogumnejši. Pri 55 letih se je poslovil Bill Johnson, olimpijski zmagovalec smuka iz Sarajeva 1984. Umrl je za posledicami padca iz leta 2001, ko si je poškodoval levi del možganov, pregriznil jezik in bil tri tedne v komi. Sprva je še imel dostojno življenje, toda z vsako menjavo koledarja se je stanje poslabšalo. Pozabljen od skoraj vseh je zaprl oči v družinskem krogu. »Zadnje tedne je trpel najhujše možne bolečine. Ni mogel več požirati, tako da nismo mogli več skrbeti zanj,« je sporočila njegova mama D. B. Johnson Cooper. Človek, ki je rad živel hitro, je tako umrl zelo počasi.
Delno izgubil spomin, a Sarajeva ni pozabil
Bill Johnson je bil prvi Američan z zlato olimpijsko kolajno v smuku, a ker jo je dosegel na snegu nekdanje skupne države, njegova smrt bolj odmeva na tleh nekdanje Jugoslavije kot v Johnsonovi domovini. Leta 2008 je precej zanimanja požel tudi v Sloveniji, ko se je na poti v Sarajevo ustavil v Ljubljani. V prestolnico Bosne in Hercegovine je bil namenjen kot gost ob 25. obletnici olimpijskih iger. »Nimam dobrega spomina, toda Sarajevo sem pred leti že obiskal. Tedaj nas niso pustili do olimpijske vasi, saj je bila okolica minirana,« je pripovedoval v Ljubljani. »Najbolj se spominjam kvalifikacij za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco. Bile so izjemno težke, saj si se moral na tekmi svetovnega pokala enkrat uvrstiti do desetega mesta ali dvakrat do dvajsetega. Jaz sem pred olimpijsko tekmo zmagal v Wengnu,« je takrat povedal Johnson.
Kljub padcu in delni izgubi spomina mu je v glavi ostal film iz sarajevske zime leta 1984. »Smuk bi moral biti na začetku iger, a je zapadlo veliko snega, zato so ga nekajkrat prestavili. S tem se nisem obremenjeval, saj sem rad smučal na mehkejših progah, zato sem vedel, da je to voda na moj mlin. Spominjam se, da sem na tiskovni konferenci pred tekmo dejal, da bo potekal boj za drugo mesto. Tako odločen sem bil, da bom zmagal. Svojo tehniko smučanja sem kopiral od Švicarja Petra Müllerja, ki je bil izjemno hiter in pogumen,« je opisoval Johnson.
Padec, ki je spremenil vse
Drugače je bilo s padcem leta 2001. Johnson je trdil, da se ga ni spominjal. Morda zato, ker je bil posledica dveh drugih tragedij. Najprej je utonil njegov trinajstmesečni sin, nekaj let kasneje ga je zapustila še žena. Johnson je upal, da bo ponovno pridobil njeno naklonjenost, če se bo uvrstil v ameriško reprezentanco za olimpijske igre v Salt Lake Cityju. Štel je štirideset let. Mesto v ekipi je lovil na ameriškem prvenstvu na smučišču The Big Mountain v Montani, toda ob padcu je z glavo priletel v skalo. »Mislil je, da bo zmagal, s čimer bi se vrnila tudi žena. Njun zakon je razpadel zaradi finančnih težav, ona pa je bila rada v središču pozornosti. Upal je, da po žena po njegovi zmagi spet prišla pod soj žarometov, zraven pa bi zaslužil nekaj denarja,« je spregovorila njegova mama D. B. Johnson Cooper.
V prvih letih po nesreči mu je še uspelo živeti razmeroma samostojno, pri čemer sta mu poleg mame najbolj pomagala drugi in tretji sin. Prebival je v mobilni hiši v Mount Hoodu v Oregonu, torej tam, kjer se je naučil smučati. Na robu nevarnosti je živel tudi kot mladostnik, ko so ga ujeli, da vlamlja v avtomobil. Sodnik mu je dal na voljo dve možnosti – ječa ali odhod v smučarsko šolo. Kot nadarjen smučar je raje izbral smučanje, kjer mu je z več resnosti uspelo razviti svoj talent.
V zadnjih letih se je Johnsonovo stanje poslabšalo, a se ni dal. Za lajšanje bolečin je kadil marihuano, za pomoč pri hoji je uporabljal palico iz sladkornega trsa, hranil se je s pomočjo najbližjih. Govoril je težko, toda rad je pripovedoval zgodbe. Pred dvema letoma je moral zaradi infekcije v bolnišnico, kjer so ga pri življenju ohranili bolnišnični aparati. Johnson takšne oskrbe ni želel, zato je prosil, naj ga drugič raje pustijo doma, da preživi ali umre po naravni poti. Njegovo željo so tokrat spoštovali.
