Ravnatelji osnovnih šol se strinjajo, da je treba urediti področje delovne obveznosti učiteljev, a kako, ostaja vprašanje. Predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan opozarja, da je vir težav zakonodaja, ki po eni strani določa 40-urno delovno obveznost, saj so učitelji javni uslužbenci, po drugi pa zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja njihovih obveznosti, razen pedagoške, časovno ne opredeljuje. Zato se lahko zgodi, da ima neka šola določeno osemurno (ali drugačno) prisotnost, druga le evidence opravljenega dela učiteljev, tretja pa celo nikakršnih evidenc. »Največ prepirov v slovenskih zbornicah v zadnjem desetletju je bilo zagotovo povezanih prav z neopredeljenostjo delovne obveznosti,« zagotavlja Pečan.
Kaj je (najbolj) prav, je v obstoječi ureditvi nemogoče presoditi, opozarjajo sogovorniki. Na to kaže tudi sodba višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je leta 2008 pritrdilo argumentu učiteljice v podaljšanem pouku, da svojo tedensko 40-urno obveznost izpolnjuje že s petimi urami rednega pouka na dan. Teh pet ur namreč po presoji sodišča predvideva še 2,5 ure priprav na dan, skupaj s polurnim odmorom pa to pomeni osemurni delavnik.
Predsednik sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj se sicer ne zavzema za to, da bi moralo zadostovati zgolj določanje neposredne učne obveznosti. Opozarja pa, da bi bilo tudi preveliko normiranje »v temelju zgrešeno«. »Nobena evropska država od učiteljev ne zahteva, da bi morali biti 40 ur na teden prisotni na delovnem mestu.« Finska kot ena od držav z najboljšim izobraževalnim sistemom denimo od učiteljev ne zahteva, da so tiste dni, ko ne učijo, sploh prisotni v šoli. »Izsledki revizije so prva uradna ugotovitev, da učitelji del obveznosti opravijo tudi doma. To pa izključuje zahtevo, da bi morali biti vsak dan osem ur prisotni v šoli. To ne bi bilo napačno le z vidika kakovosti, ampak tudi dražje za državno blagajno, saj bi morali vsako opravljeno obveznost doma dodatno plačati,« sklepa Štrukelj.
Določanje obvezne prisotnosti ni nikakršno zagotovilo, da bo delo opravljeno kakovostno, pa opozarja ravnatelj Osnovne šole Prežihovega Voranca Marjan Gorup. »Šole so navsezadnje tudi zelo različne med sabo. Podaljšano bivanje v neki podeželski osnovni šoli se lahko za vse učence konča ob določeni uri, ko odpelje avtobus, v neki mestni šoli pa lahko učenci kapljajo počasi domov. Je treba tema učiteljema res do minute natančno določiti delovni čas?« Sogovornik še opozarja, da delovne obveznosti skozi leto niso enakomerno razporejene, saj osemurni delovnik v času poletnih počitnic nima nikakršnega smisla.
Ena od idej, ki so sicer še v porodnih krčih, je zato uvedba obveznega letnega načrta za vsakega učitelja, v katerem bi bile določene vsebine, ki jih mora ta poučevati, kot tudi vse druge obveznosti (spremstva, dežurstva in drugo), ki bi bile opredeljene tudi časovno. Učitelj bi moral na podlagi poročil(a) izkazati, ali je obveznosti v načrtu izpolnil, nadzorni mehanizmi pa bi morali zaznati morebitne neskladnosti. Druga zamisel je razporeditev učiteljev oziroma skupin učiteljev z obvezno osemurno prisotnostjo tako, da bi pokrili prisotnost v šoli od začetka predure do konca podaljšanega bivanja. Ta, jasno, žanje precej manj navdušenja med šolniki, ki se tudi bojijo, da bi se izsledki revizije lahko uporabili za vnovične poskuse spreminjanja normativov.
