Naše osončje bi utegnilo kmalu spet šteti devet planetov. Tako vsaj pravita ameriška znanstvenika Konstantin Batygin in Michael E. Brown. V članku, ki je bil predvčerajšnjem objavljen v znanstveni reviji The Astronomical Journal, navajata prepričljiva znamenja, da bi poleg Merkurja, Venere, Zemlje, Marsa, Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna okoli našega Sonca lahko krožil tudi doslej neznani deveti planet. Zaradi izjemne oddaljenosti od Sonca naj bi za pot okoli njega potreboval kar 20.000 let. Odkritje je hkrati malce ironično, saj je prav Brown leta 2005 odkril vesoljsko telo Eris, zaradi katerega so Pluton izključili iz družbe planetov.
Batygin in Brown trdita, da je planet X po velikosti primerljiv z Neptunom oziroma desetkrat večji od Zemlje. Pred približno 4,5 milijarde let, ko je naše osončje še nastajalo, naj bi ga odneslo iz bližine Sonca, kjer so se izoblikovali drugi planeti, nato pa naj bi se upočasnil in ustalil.
Stoletni lov za planetom X
Teorija o obstoju neznanega devetega planeta sega do odkritja Neptuna leta 1846. Antični opazovalci neba so namreč poznali le šest planetov, po izumu teleskopa in njegovi izboljšavi pa je leta 1781 Williamu Herschelu uspelo odkriti Uran. Vendar je bilo z novim planetom nekaj narobe. Leta 1846 je francoski matematik Urbain Le Verrier na podlagi nepravilnosti v njegovi orbiti napovedal obstoj novega velikanskega planeta, napoved pa so že zelo kmalu z odkritjem Neptuna potrdili astronomi berlinskega observatorija.
Ker so kljub odkritju Neptuna nekatere nepravilnosti orbite Urana ostale nepojasnjene, so se hitro pojavila ugibanja o obstoju še devetega planeta. Za odkritje skrivnostnega planeta, ki so ga poimenovali planet X, se je še zlasti zagrel ameriški tajkun, matematik in astronom Percival Lowell. Ta je v ta namen leta 1906 zgradil observatorij v Flagstaffu v Arizoni. Štiriindvajset let pozneje in štirinajst let po Lowellovi smrti je iskanje devetega planeta z odkritjem Plutona navidezno obrodilo sadove.
Kljub temu da je naše osončje z odkritjem Plutona zares štelo devet planetov, pa Pluton ni bil niti približno dovolj velik, da bi lahko pojasnil odstopanja Uranove orbite, kar je pomenilo, da danes zgolj pritlikavi planet nikoli ni izpolnjeval kriterijev za planet X. Pol stoletja po odkritju Plutona je bila ovržena teoretska potreba po obstoju planeta X. Nove meritve Urana in Neptuna, ki jih je opravila vesoljska sonda Voyager, so namreč razjasnile vsa vprašanja o njuni orbiti.
Dokazan bo šele takrat, ko ga bodo videli na nebu
Čeprav planeta X astronomi niso več »potrebovali«, so se teorije o nekem dodatnem planetu še naprej vrstile, vselej ko so poskušali posamezniki najti razloge za nepojasnjene pojave. Zaradi številnosti teorij o obstoju nekakšnega planeta X imajo mnogi znanstveniki do njih že odpor in tudi Brown priznava, da bi bil izredno skeptičen, če bi slišal, da je nekdo spet našel dokaz zanj. Kljub temu verjame, da ima hipoteza, ki sta jo predlagala z Batyginom, težo.
Tudi ta temelji na posrednih dokazih in domnevnem vplivu njunega »planeta X« na vedenje šestih nedavno odkritih vesoljnih teles. Orbite teh se raztezajo daleč zunaj Kuiperjevega pasu – asteroidnega območja, katerega največji odkriti telesi sta Eris in Pluton. Profesor astronomije in astrofizike na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko Tomaž Zwitter pravi, da bode v oči predvsem usklajenost teh šestih teles, ki se celo gibajo v isti smeri. »Verjetnost, da bi do takšne usklajenosti prišlo samodejno, je primerljiva s tem, da bi petkrat vrgli kocko, ta pa bi vsakič pristala na šestici. Naključje torej še ni izključeno, a se planet vsekakor splača iskati.«
Zwitter dodaja, da bi domnevno obstoječi planet sodobna oprema z lahkoto odkrila, a bi jo morali pravilno usmeriti. »Pred odkritjem Neptuna je bila napoved tako jasna in napotki, kje ga morajo iskati, tako natančni, da so ga odkrili dobesedno v eni noči. V tem primeru pa imamo zgolj približno predstavo, kakšna bi morala biti tirnica, ne pa tudi, kje na tirnici bi moralo biti telo.«
Kljub temu ocenjuje, da bi planet morali najti v prihodnjih petih letih, saj je v dosegu satelita Gaia evropske vesoljske agencije (ESA). »Če telo obstaja, ga bo satelit našel. Če ga v tem obdobju ne najde, ga verjetno ni,« pravi Zwitter.
