Na državni cesti Ljubljana–Ig, po domače ižanki, je občina Ig prejšnji mesec lično preuredila avtobusno postajališče v neposredni bližini Petrolovega bencinskega servisa, ki ima po novem tudi nadstrešnico. A težava je, pravi naš zvesti bralec Slavko Lapanja, da se potniki, ko izstopijo iz avtobusa, znajdejo na robu vozišča, kjer ni označenega prehoda za pešce, po katerem bi lahko prišli do pločnika, ki je na drugi strani ceste.
Občina za prehod ni zaprosila
»Marsikateri potnik se raje pelje do končne postaje in se potem po pločniku vrača domov, namesto da bi izstopil bližje domu. K sreči do zdaj ni bilo nesreče, vendar je ob izredno povečanem prometu proti Igu verjetno le vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo kaj neljubega,« opozarja Lapanja. Dodal je, da je najbližji prehod za pešce sicer oddaljen kakšnih 150 metrov v smeri proti središču vasi, a je treba do tja hoditi po travi oziroma bankini, kar ni niti prijetno, kaj šele varno.
Na Direkciji RS za infrastrukturo, ki upravlja državne ceste, pravijo, da so za urejanje in financiranje prehodov za pešce znotraj območja naselij zadolžene občine. Pojasnili so, da bi morala občina Ig v tem primeru pripraviti projektno dokumentacijo in pridobiti njihovo soglasje. To pa izdajo le, če so izpolnjeni tudi določeni pogoji: med drugim mora biti odmik do naslednjega prehoda za pešce ali križišča večji od 150 metrov, zagotovljena mora biti preglednost prehoda, ustrezna osvetlitev, klančina za invalide, na obeh straneh prehoda za pešce pa morajo biti tudi čakalne površine, povezane s pločnikom. Na direkciji za infrastrukturo doslej od občine Ig vloge za izdajo soglasja niso prejeli.
Saj bo, samo ni denarja
Župan Iga Janez Cimperman pravi, da vloge za zaris prehoda za pešce pri avtobusnem postajališču niso oddali, ker po njegovem mnenju lokacija ne izpolnjuje pogojev. »Projekt za pločnik pa je narejen in ga bomo prej ali slej tudi zgradili. Toda prednost imajo odseki, ki nimajo pločnika niti na eni strani ceste in kjer je veliko hiš. Takih pa je ogromno tudi po drugih vaseh v občini,« je povedal župan, ki se sicer strinja, da je treba poskrbeti za varnost ljudi, ki hodijo ob cesti. A žal, poudarja, je tudi tukaj posredi denar. Tistim, ki do najbližjega prehoda za pešce nočejo pešačiti po bankini, pa svetuje, naj kar pri postajališču prečkajo cesto, četudi ni prehoda za pešce. »Zakon jasno pravi, da smejo pešci prečkati vozišče tudi na mestu, kjer ni označenega prehoda za pešce, če je najbližji oddaljen več kot sto metrov.«
Toda naš bralec, domačin z Iga, pravi, da ob konicah tudi to ni tako preprosto, četudi odmislimo varnost tega početja. »Ob konicah se na ižanki vije neprekinjena kolona vozil, saj se del migrantov z ribniško-kočevskega konca – da bi se izognili gneči na Škofljici – vozi skozi Ig v Ljubljano. Pešci zato tudi po nekaj minut niti ne moremo čez cesto,« lastne izkušnje opisuje Lapanja, ki meni, da bi bilo bolje, če avtobusne postaje pri bencinskem servisu sploh ne bi bilo oziroma da bi jo prestavili k najbližjemu prehodu za pešce.
