Znanstvene raziskave so ženske migrantke vse prepogosto puščale ob strani in jim pripisovale zgolj pasivno vlogo žrtev, sopotnic moških, ki so odšli s trebuhom za kruhom v tujino. Ker prepogosto pozabljamo, da imajo tudi ženske lastno migracijsko biografijo, so se v Pavlovi hiši v Potrni, kjer skrbijo za povezovanje slovenskih in avstrijskih Štajercev, ter na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU odločili, da se bodo z razstavo Življenjske poti poklonili slovenskim zdomskim delavkam, ki so službo pri naših severnih sosedih iskale predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Razstavo si je še do konca januarja mogoče ogledati v atriju ZRC SAZU.
Blagovna trgovina
Med 15 milijoni zdomskih delavcev in delavk, ki so v tem času potovali po Evropi in iskali službo, je bilo denimo leta 1971 na avstrijskem Štajerskem 7333 tako imenovanih gastarbajterjev; ni presenetljivo, da jih je bilo 99 odstotkov državljanov Jugoslavije, a skoraj 25-odstotni delež so med njimi predstavljale ženske. V Gradcu, ki je blizu meje, menda še večji, celo 35-odstotni delež. Njihovi razlogi za odhod v Avstrijo so bili različni, pove graška raziskovalka Verena Lorber: »Večinoma so odšle zaradi boljšega zaslužka, saj so lahko celo brez končane izobrazbe zaslužile več kot mnoge izobražene ženske v takratni Jugoslaviji, poleg tega je očiten razlog geografska bližina. A to je le del motivacije; nekatere so odšle zaradi ljubezni, druge so si želele pustolovščine, tretje v Sloveniji niso videle nobene prihodnosti.«
Avstrijsko gospodarstvo jih je potrebovalo predvsem za delo v tovarnah, v gostinstvu in turizmu ter za opravljanje gospodinjskih del in čiščenje. Avstrijci niso bili nepripravljeni, saj so v večjih jugoslovanskih mestih delovale pisarne, svojevrstne agencije, kjer so se delavci in delavke lahko prijavili za delo v tujini, a ker je težavno pridobivanje dokumentov – z obveznim zdravniškim pregledom in preverjanjem morebitne nosečnosti – nemalokrat trajalo tudi po tri mesece, so se mnoge Slovenke čez mejo odpravile s turističnim vizumom in naknadno, pogosto s pomočjo že preseljenih slovenskih znancev, pridobile delovno dovoljenje in našle delo. »Njihov položaj je bil zreduciran na njihov ekonomski pomen, bile so povsem objektivizirane, zgolj del anonimne množice, ki čaka na delo,« razlaga Lorberjeva proces zaposlovanja migrantskih delavk, ki je bil vse preveč podoben blagovni trgovini, saj so zanje uporabljali izraze, kot so število kosov, ostanek zaloge, transportna številka...
»Ti čakati, ne vstopiti«
»Plače žensk so bile v povprečju seveda nižje od plač moških, še slabše se je pisalo tujcem. Slovenske zdomske delavke so bile tako dvakratno zaznamovane,« pravi Lorberjeva, ki kot primer zaslužka takratne neizobražene pomočnice v gostinskem podjetju pri 44-urnem tedenskem delovnem času navede 2200 šilingov (današnjih 160 evrov) na mesec ter brezplačno sobo. Znanja nemščine avstrijski delodajalci od zdomskih delavk, razen pri delu v gostinstvu, največkrat niso pričakovali. »Z upravnimi organi nisem imela težav. Samo enkrat sem šla tja in uradnik mi je rekel: 'Ti čakati, ne vstopiti.' Takrat sem že dobro obvladala nemščino in sem mu rekla, da lahko z mano normalno govori. Bil je zelo presenečen,« slišimo eno od zdomskih delavk, gospo S., ki na razstavi sodeluje v intervjuju o svoji migrantski izkušnji.
Ta dogodek je pomenljiv, kaže namreč na trud Slovenk, ki so se nemščino učile tudi s pomočjo časopisov in slovarjev, četudi jim je za tovrstne aktivnosti ob težkem fizičnem delu, nedoločenem delovnem času ter slabem plačilu ostalo komaj kaj prostega časa. »Ne smemo pozabiti, da so navadno živele v zanikrnih stanovanjih ter da so morale – podobno kot danes – v nasprotju z mnogimi moškimi migrantskimi delavci obenem skrbeti tudi za otroke, v nemalo primerih pa so preskrbovale tako svojo družino v Avstriji kot preostalo sorodstvo v Sloveniji. Pogosto so otroke puščale pri starših v Jugoslaviji, dokler niso postali šoloobvezni in so jih vpisale v avstrijske šole, ustanavljale pa so tudi stanovanjske skupnosti za varstvo otrok,« opozarja raziskovalka na preživitvene strategije zdomskih delavk. Ključna je bila medsebojna pomoč – slovenske delavke so oporo najpogosteje našle v Slovenskem centru za dušno pastirstvo, nadvse rade pa so se družile in zabavale tudi v jugoslovanskem društvu Bratstvo i jedinstvo ter slovenskem društvu Triglav.
Enkrat migrantka, vedno migrantka
Če so le mogle, so se Slovenke rade vračale domov ob koncih tedna, ko so v domovino tovorile kavo in riž, v obratni smeri pa menda vegeto, ki je bila takrat na voljo le v Jugoslaviji in na Madžarskem. Ker so njihova delovna dovoljenja veljala le eno leto, se je zdelo logično, da se bodo, ko jih gospodarstvo ne bo več potrebovalo, vrnile v Jugoslavijo. A vmes se je, kot pove naša sogovornica, zelo pogosto »zgodilo življenje«; v Avstriji so denimo spoznale partnerje, našle prijatelje, tam so si življenje ustvarili tudi njihovi otroci. »Po tridesetih, štiridesetih letih, ki so jih preživele v Avstriji, in kljub pridobljenemu avstrijskemu državljanstvu te ženske na neki način sicer še vedno ostajajo migrantke, avstrijsko politično ozračje jim namreč ni preveč naklonjeno. A mnoge med njimi rade povedo, da je zanje Avstrija prav toliko njihova domovina kot Slovenija,« sklene Lorberjeva. Ali bo podobno tudi z 10.760 slovenskimi državljani, med njimi denimo 3627 ženskami, ki so bile še leta 2014 zaposlene na avstrijskem Štajerskem, bo pokazala prihodnost.
