Kdo ne pozna njegovih ilustracij – obrazov z velikimi izbuljenimi očmi, poudarjenimi nosovi iz knjig Enci benci na kamenci, Povodni mož, Kekec in Bedanec idr.? Na pregledni razstavi prednjačijo slike, vendar je mogoče videti tudi najboljše s področja ilustracije in animacije, ki je Čoha ponesla v nesmrtnost. Prva slovenska celovečerna risanka Socializacija bika (1998) je ob insertih drugih risank na razstavi predstavljena izjemno privlačno v likovnem okvirju iz številnih črno-belih sličic. Čohova ilustracija ni prepoznavna le zaradi karikiranih obrazov, temveč jo odlikuje perfekcija, ki združuje popolno barvno skalo in bogate svetlobne poudarke, ki spominjajo na baročne slikarije.
Če so najboljše ilustracije pregledne in vizualno bogate, pa so slike, ki so nastajale posebej za to razstavo v zadnjih treh letih, likovno bolj zgoščene in ploskovite. Ohranjajo primat risbe, ki prehaja v barvno ploskovna ozadja ali pa risba izstopa iz ozadja v gledalčev prostor. Njegovo podobo sestavljajo fragmenti oblik in čačk, ki sledijo jasni zamisli njihove podlage. Zamisel slik namreč sledi konceptu počečkanih papirčkov, računov, reklam, ki jih avtor (in vsak med nami) počečka ob telefonskem pogovoru.
Čoh je že kot otrok čečkal po starih leksikonih in drugih natisnjenih podobah, kar je na ogled v posebni vitrini. V njej in na risbah na steni se pokaže sorodnost s francoskim modernistom Ferdinandom Légerjem. Zdi se, da Čohovi nemogoči stroji, cevi, tovarne in razbiti kosi teh spregovorijo o negativnih vidikih industrializacije, vojne, tehnologije. Slike, kjer je povečal račune, reklame in zemljevide, nato pa likovno interpretiral njihov kontekst, so tudi njegovi dnevniški zapisi – njegova muka in humor, včasih celo poetični spomin na soočanje z vsemi temi nebodigatreba sodobnimi birokratsko-potrošniškimi zadevami. Avtentičnost mu zato ni tuja in se je ne boji. Tukaj je treba omeniti čudovite male podobe not in njihovih vizualnih občutij (Echo, 2015). Intimnost lahko zapade tudi v vizualno bolj umirjene podobe z bolj ploskovitim značajem in umirjeno barvno skalo, ki se mi zdijo manj privlačne v primerjavi s prostorsko dinamičnimi in kompleksnimi »čečkanimi« fragmenti, ki letijo in spravljajo podobo v gibanje. Povečani računi, reklame in drugi potrošniški printi s hudomušno čohovsko interpretacijo nihajo v izrazni moči, kar za »čiste« slikarije (Gozdni škrat, 2014, Osje gnezdo, 2014) velja manj. Kljub temu pomeni obisk razstave nepozabno izkušnjo, ki odmeva v duši in telesu.
