Rožna dolina z vilami, okrog katerih se bohotijo zeleni vrtovi in drevesa, danes velja za eno najbolj zaželenih lokacij v Ljubljani. V zadnjem času pa stare vile vse pogosteje zamenjujejo večje hiše in celo večstanovanjske stavbe, ki s svojo obliko, velikostjo in tudi barvami precej izstopajo iz vilske četrti. Še bolj pa sekanje dreves na račun širjenja stanovanjskih površin vpliva na podobo vrtnega mesta, ki je značilna za ta del Ljubljane.
Takšno arhitekturno preobrazbo je Miha Dešman z ljubljanske fakultete za arhitekturo ocenil kot negativno ne samo za sosede in za celostno podobo soseske, temveč tudi za prihodnost in infrastrukturo. Po njegovih besedah obstoječa infrastruktura tega tipa zgoščevanja ne more dolgo zdržati in kot primer omenil ceste, na katerih se lahko pojavi več prometa, kot ga te prenesejo.
Samo prostorski akti ne morejo biti rešitev
Nadomeščanje starih hišic v zelenju z večjimi objekti pa se bo, kot kažejo posamezni nepremičninski oglasi, v prihodnosti še nadaljevalo. Prodajalci nepremičnin v Rožni dolini namreč kot prednost te lokacije oglašujejo tudi možnost večstanovanjske gradnje ali v primeru adaptacije predelavo v večstanovanjski objekt. To dovoljuje občinski prostorski načrt, ki na območju Rožne doline omogoča gradnjo prostostoječih večstanovanjskih stavb oziroma vila blokov v zelenju. Te so lahko visoke do 14 metrov, kar pomeni, da imajo lahko poleg pritličja še dve nadstropji in teraso ali mansardo oziroma podstrešje, so povedali na občinskem oddelku za urejanje prostora.
Ljubljanski podžupan Janez Koželj je dejal, da so med vilami že sedaj hiše z več stanovanji. Sam pa zagovarja gradnjo vila blokov ob ustreznem obveznem deležu zelenih površin, ker ob takšni ureditvi Rožna dolina še vedno ohranja »značilen ambient vrtnega mesta pri boljšem izkoristku prostora«. To naj bi bilo tudi skladno s trajnostnim načelom zgoščevanja mesta, kjer je to primerno. A podžupan tudi sam na podlagi fotografij konkretnih primerov ugotavlja, da investitorji tega načela niso upoštevali, »da ne govorim o kakovosti arhitekture, na katero žal niti kot mestni arhitekt nimam nobenega vpliva«. Dodal je sicer, da je Rožna dolina veliko območje, ki ni enotno oblikovano, zato bi bilo težko za celega predpisati enotno tipologijo stavb. Bolj smiselno bi bilo predpisati, česa in kako se ne sme graditi, je dejal podžupan, ki zagovarja načelo prilagajanja in usklajevanja z obstoječo pozidavo na tistih območjih, ki delujejo kot oblikovna celota in jih zaznamuje neki arhitekturni slog.
Ob tem pa je Koželj poudaril, da občina samo s prostorskimi akti ne more v celoti uravnavati podobe prostora, ki se dejansko ves čas spreminja. Tudi Dešman meni, da prostorski načrti s podrobnejšimi določili niso rešitev. »Podrobnosti lahko blokirajo napredek,« je prepričan Dešman, ki meni, da problema kakovosti gradnje ne more reševati abstrakten predpis.
Tudi arhitekti niso brez odgovornosti
»Pri nas se je zgodila anomalija na področju prostorskega načrtovanja, ki jo je gospodarska kriza sicer nekoliko omejila, a še vedno ne v celoti. Nekdo je kupil parcelo, podrl hiško, parcelo podkletil in nato iz števila razpoložljivih parkirnih mest izračunal, koliko stanovanj bo naredil. Šlo je do skrajnih meja dovoljenih gabaritov,« je prakso pojasnil Dešman in pri tem okrcal tudi nekatere kolege arhitekte, ki se uklanjajo interesu kapitala. »Kolegi delajo neodgovorno, ker sledijo samo navodilom investitorja. Ampak zato lahko delajo. Tisti bolj etični smo brez dela. Tako se je naredila negativna selekcija, ki se žal pozna tudi v prostoru in pri kakovosti gradnje,« je zatrdil Dešman.
Po njegovem mnenju bi takšne prakse preprečila uvedba lokacijskih ogledov s strokovnjaki, denimo mestnimi arhitekti, ki bi še pred nakupom zemljišča investitorju povedali, kaj je na neki parceli mogoče graditi in česa ne. »Tako bi investitor takoj vedel, da ne bo mogel podreti vseh dreves in zgraditi šestih stanovanj. Potem bi se že v tej fazi lahko odločil, ali se mu splača kupiti to zemljišče,« je dejal Dešman. K skladni podobi prostora bi tudi po Koželjevih besedah najbolj prispevale posebne komisije oziroma mestni arhitekti, »ki bi lahko presojali o arhitekturni (likovni) kakovosti posameznih projektov, in seveda država, ki bi zagotavljala in nadzorovala, ali se to tudi upošteva«.
Koželj kot uporabno rešitev vidi tudi priročnik za oblikovanje zazidave z vzorčnimi primeri kakovostne arhitekture in krajine, ki bi ga »morali projektanti (investitorji) obvezno upoštevati pri pridobivanju gradbenega dovoljenja«. A podžupan je opozoril, da zakonodaja trenutno ne predvideva takšnega priročnika niti mestnih arhitektov, ki bi pomagali bolj učinkovito zamejiti »pohlep in nekulturo graditeljev«.
