V galeriji Kapelica se je te dni mogoče ustaviti na klepetu s tristo črički vrste Acheta domesticus (hišni čriček), ki jim svetloba ne ustreza preveč, godijo pa jim temperature nad 25 stopinj – namreč topleje, kot je, glasnejši so. Njihovo petje nas hitro spomni na poletne noči ob morju, a le redki ob tem pomislimo, da bi bilo nekoč nemara mogoče razumeti, kaj nam te drobne živali v resnici sporočajo.
»Za zdaj ne vemo, ali nas lahko črički razumejo, pa tudi mi trenutno še ne razumemo njih. S projektom Syncness smo želeli raziskati, ali je komunikacija med različnimi vrstami – denimo s pomočjo tehnologije in algoritmov – sploh mogoča. A ker vsaka vzpostavitev komunikacije temelji na načelih etike, v projektu pravzaprav prevprašujemo tudi svoj odnos do živali, denimo čričkov, do katerih – ker niso sesalci – navadno ne čutimo empatije,« razlaga intermedijska umetnica Saša Spačal, ki že vrsto let raziskuje povezave med tehnološkimi in biološkimi organizmi.
Algoritemski jezik
Črički tako res niso topli in puhasti, a imajo vendarle lastnost, na katero se ljudje radi opremo – oglašajo se na zelo značilen način. A če črički stridulirajo – medsebojno drgnjenje zobcev na njihovih krilcih povzroča znani zvok –, jih nekateri človeški obiskovalci nagovarjajo s petjem, drugi posnemajo čričjo govorico, tretji se odločijo za povsem človeško. S tem tudi obiskovalci razstave postanejo performerji, ki sami presodijo, kako bi jih črički najlažje razumeli, opisuje svoj antropološki eksperiment Spačalova. A kako nastane komunikacija, ki ni le enostranska?
»Z mikrofoni lovimo glasove čričkov in obiskovalca, ki prisede in skuša s proizvajanjem zvoka vzpostaviti komunikacijo. S pomočjo algoritmov poskušamo ugotoviti, kdaj nastane pri proizvajanju zvoka med človeško in živalsko vrsto primerljivost oziroma ujemanje zvočnih izmenjav, ki jih zapleten avdiovizualni vmesnik pretvarja v vizualizacijo, skratka v abstrakten vzorec na projekcijski površini,« pojasnjuje tehnični vidik soavtor projekta Slavko Glamočanin. Signal o uspelem stiku nato prek satelita potuje tudi v vesolje, zato smo avtorja povprašali, ali bi se lahko s pomočjo tovrstnih naprav navsezadnje sporazumevali tudi z vesoljci. »Če si to želimo, se je bolj smiselno vprašati, kateri jezik bi uporabili za njih, če se še z bitji na našem planetu ne razumemo,« v smehu razlaga analogijo Spačalova, Glamočanin pa opozarja, da moramo najprej povečati svojo senzibiliteto za komunikacijo z okolico. Navsezadnje se ne sporazumevamo samo z jezikom, ampak tudi z molekulami, ki jih oddajamo od sebe, ali denimo z gibom.
Čriček namesto termometra
Avtorja čričkov sicer nista našla v njihovem naravnem okolju, temveč v našem – v trgovini. »Precej klavrn občutek te prevzame, ko čričke kupiš v porcijah. Pakirani so po štirideset kosov, saj v osnovi služijo predvsem kot hrana kačam, kuščarjem in ježem,« opisuje enega od korakov nastajanja umetniškega projekta Spačalova, ki se je v zadnjih mesecih naučila veliko o povprečnem vsakdanjiku majhnega črička.
Gre namreč za dobro raziskano živalsko vrsto, ki živi le štiri mesece in se razmeroma hitro razmnožuje. Ne samo da obstaja formula, po kateri je mogoče temperaturo zraka izmeriti glede na frekvenco zvoka, ki ga spušča čriček, nekateri znanstveniki obenem ugotavljajo, da so ta bitja z visoko hranilno vrednostjo menda nadvse primerna za človeško prehrano, saj bi jih lahko uživali namesto govejega mesa,« sklene Spačalova in spomni, da na nekaterih koncih sveta čričja dieta že predstavlja povsem običajno dnevno malico.
