Globalizacija je poskrbela tudi za to, da nadarjeni nogometaš ne more ostati skrit očem velikih svetovnih klubov. Medtem ko so včasih nogometaši v tujini prodajali doma pridobljeno znanje, se je v zadnjih letih zgodba obrnila. Zdaj veliko mladeničev odide v tujino, preden dozorijo, marsikdo pa se vrne. Mnogi menedžerji so se specializirali za prestope rosno mladih nogometašev, prav tako klubi.
Med te lahko prištevamo domžalskega, ki je v zadnjih letih iz svoje nogometne šole v tujino poslal več nadarjenih najstnikov. Dejan Lazarević, Haris Vučkić, Jan Mlakar, Gregor Zabret, Oskar Cvjetičanin, Jon Goren Stanković in Rok Taneski so le najbolj znani prestopi mladostnikov iz domžalskega kluba v tujino. Predsednik dvakratnih državnih prvakov Stane Oražem je pojasnil, na kakšen način potekajo tovrstni prestopi.
Visoka cena za Jana Mlakarja
Razdelil jih je med tiste, pri katerih si klubi močno želijo določenega nogometaša, in tiste, pri katerih si prestopa bolj želijo nogometaši, njihovi starši in agenti. V prvo skupino spada prestop Jana Mlakarja, ki je poleti lani pri 16 letih za okoli milijon evrov odšel k Fiorentini. »Zanj je bila cena tako visoka, da bi mu bilo prestop nemogoče braniti. Zaradi Mlakarja sta prišla k nam športni direktor Fiorentine in šef njihovega mladinskega pogona. Predstavila sta mi program zanj glede na vsako posamezno leto. Zato nisem imel nobenega pomisleka, da prestopa ne bi omogočili,« je razložil Stane Oražem. Soočil se je tudi s klubi, ki niso pokazali tako velikega zanimanja za njihove nogometaše in so se obotavljali, ali bi plačali minimalno odškodnino (deset, dvajset tisoč evrov). »Pri takšnih primerih smo nogometašu omogočili prestop, če so starši vztrajali in če si je igralec to zelo želel.« Oražem pravi, da je edini, ki je iz rumeno-modrega gnezda mlad in neuveljavljen odšel v svet in zares uspel, reprezentant Dejan Lazarević. Nekaj podobnega je bilo pričakovati tudi od Harisa Vučkića, ki pa trenutno igra v tretji angleški ligi. Ustavile so ga poškodbe in morda še kaj. »Vsem fantom pravim, da za Slovenijo ne potrebujejo menedžerjev. Ko greš v tujino, se pa drži tistega, ki te je peljal tja. Nekateri postanejo po prestopu pametni. Takrat vsi postanejo menedžerji. A ta posel ni tako enostaven, v Angliji pa sam ne moreš narediti veliko. Pri tem me Harisov oče ni poslušal.«
Med pionirje zgodnjih odhodov v velike evropske klube sodi Borut Semler. Danes tridesetletni nogometaš in Zlatko Dedić sta bila prva najstnika, ki sta v Sloveniji zaslovela, še preden sta redno igrala za člansko ekipo. Dedić se je prek Parmine šole prebil vse do rednega igranja za člansko reprezentanco in vrhunec doživel z zlatim golom proti Rusiji. Semler je imel manj sreče. Ravno ko je zapuščal mladinsko selekcijo Bayerna in je že zabijal gole za drugo ekipo, si je hudo poškodoval koleno, kar ga je oddaljilo od zvezdniškega blišča. Pred tem je pri 16 letih v München odšel iz Varteksa. Bil je najboljši strelec mladinske ekipe in v nesrečni sezoni tudi druge ekipe Bayerna. Igral je skupaj z Bastianom Schweinsteigerjem, treniral ga je Gerd Müller. Pravi, da ničesar ne obžaluje, saj se je marsičesa naučil, tudi jezikov, spoznal mnogo ljudi, redno hodil v šolo.
Meni, da je pri odločitvi o tem, ali je za najstnika bolje, da odide v tujino ali da ostane doma, ključno, v kako urejen klub se odpravlja. »Menedžer nogometašu predstavlja popolno zgodbo. Če ima pod svojim okriljem 50 nogometašev, je zanj dovolj, če uspe le nekaterim. Ne razvijajo kakovosti, ampak delajo za kvantiteto. Če si le del te množice, ni najbolje. Klub mora biti zares zainteresiran zate. Igralec pa mora biti trden, mora imeti voljo. Morda ti lahko koristi psiholog,« je dejal Borut Semler, ki pa ni bil le del množice. Navsezadnje so ga skavti Bayerna opazili sami, na prijateljski tekmi kadetskih reprezentanc Slovenije in Hrvaške. Semler je po Bayernu igral za številne klube na Hrvaškem, v Sloveniji, Rusiji in Kazahstanu. Zaradi težav z vizumom v Kazahstanu, kamor se namerava vrniti, zadnjega pol leta igra za Dob v drugi slovenski ligi.
Prašnikar: Sveti rdeči alarm
Do vse številnejših odhodov najstnikov v tujino je kritičen najbolj trofejni slovenski nogometni trener Bojan Prašnikar. Nekdanji selektor kot dobrodošle označuje prestope v Sloveniji uveljavljenih igralcev, ki so nazadnje uspeli Andražu Šporarju, Nejcu Skubicu in Petru Stojanoviću. Precej več negativnosti vidi v odhodih najstnikov. »Mladi fantje in starši razmišljajo, da se jim bodo tako odprle možnosti. Potem se čez nekaj let vrnejo, tu in tam pa kateremu uspe. Vprašati se moramo, ali ponudimo tem igralcem primerne možnosti za razvoj,« je dejal Bojan Prašnikar, ki v begu nadarjenih v tujino opaža širšo težavo, povezano s celotno problematiko slovenskega nogometa. »V naši ligi imamo zelo veliko mladih tujih igralcev in zelo malo domačih mladih igralcev. To predstavlja problem pri sestavljanju mlade reprezentance, kajti v slovenski ligi skorajda nimamo več igralcev zanjo. V prvi ligi je vse več tudi tujih trenerjev. Ne smemo si zatiskati oči. Naša stroka je potisnjena v kot. Razmišljanje v Sloveniji je, da je stroka dokaj nepomembna.«
Pri iskanju razlogov za pospešen odhod mladih v tujino je Prašnikar opozoril na to, da doma ne vidi jasnih strokovnih usmeritev, ne vidi načrtnega dela. »O tem niti ne razpravljamo. Vse pa lahko ima dolgoročne ali tudi kratkoročne posledice,« je meril na reprezentančne selekcije, ki potrebujejo čim širši bazen, iz katerega bi lahko selektorji črpali kakovostne nogometaše. Meni, da se baza manjša: »Ožijo se mladinske lige. V tretji ligi se je zmanjšalo število obveznih selekcij. Prej je moral vsak klub imeti pet selekcij, zdaj le tri. Imamo okoli 50 tretjeligašev, kar pomeni, da je možno ugasniti sto ekip. Ukinili so tudi inštruktorske službe.«
Razloge za to vidi v finančnem položaju klubov, s čimer naj bi bili povezani tudi odhodi najstniških nogometašev v tujino. »Kar nekaj klubov se bojuje za preživetje. Ne moremo reči, da jim nogometna zveza pri tem pomaga. Imamo klube, kot so Zavrč, Koper in Krka, v katerih ne moremo govoriti o slovenskem potencialu, pod vprašajem je obstanek Rudarja. Marsikatere zadeve, ki so povezane z licenciranjem, se ne dogajajo tako, kot bi se morale. Ravno zato, ker je lahko vprašljivo nastopanje marsikaterega kluba.« Prašnikar je prepričan, da so odhodi talentiranih, a neuveljavljenih nogometašev v tujino začetek enega dela verige znamenj, ki kažejo na to, da slovenskemu nogometu sveti rdeč alarm.
