Razstava Freud in jaz, sama, ki jo je Mestna galerija Nova Gorica pripravila v sodelovanju z Zavodom za sodobne umetnosti Aksioma, nadgrajuje postavitev Freud, Marx in Jaz, ki je bila jeseni na ogled v Kulturnem centru Tobačna 001. Izhodišče obeh je cinično razmerje do klasičnega slikarskega motiva – obravnave golega ženskega telesa. Žiga Kariž je v Matissove izrezanke z naslovom Nu Bleu I–IV iz petdesetih let, ki prikazujejo žensko telo s prepletenimi nogami ter čez glavo dvignjeno roko, vpeljal pornografsko motiviko in s tem »združil dve obravnavi ženskega telesa – tradicionalno modernistično in popularno kulturno«. Serijo, ki bo v novogoriški Mestni galeriji na ogled do 29. januarja, namerava avtor še dopolnjevati.
Dve skrajnosti ženske
Idejo za omenjeno serijo je slikar in profesor slikarstva na ALUO dobil med reinterpretiranjem znamenitega Duchampovega dela Veliko steklo, ki združuje popularno kulturo tistega časa s klasično tematiko. Tedaj je zaznal določene vzporednice med sodobno pornografijo in interesom za upodabljanje ženskega telesa pred 100 leti.
Obenem je serija posredno nadaljevanje zgodbe iz projekta Izgubljeni raj (2008), v katerem je ustvarjalec žensko predstavil v bolj materinski luči. »Ženska kot mati in ženska kot pornodiva sta dve stereotipizaciji obravnave žensk. Resnična ženska seveda ni ne ena ne druga skrajnost, ampak je bistveno bolj kompleksna,« poudarja umetnik, ki mu je uspelo obe skrajnosti združiti v eno podobo, saj ob pornografskih prizorih Matissovi akti, ki so že nekako vpisani v naši podzavesti, lahko delujejo domače, celo materinsko.
Kariž, ki ga že od vsega začetka zanimajo klišeji, kič, shematizacije in reprezentacije realnosti skozi optiko popularne kulture, je tokrat uporabil tehniko izrezanke. Gola telesa je upodobil s sestavljanjem razrezov fotografij z interneta, pri čemer je kombiniral akril in digitalno obdelane podobe. Tako je tudi skozi tehniko vzpostavil nekakšen kontrast, saj ima brezsramna razgaljenost na eni strani brutalen učinek, medtem ko kolažiranje nostalgično povezujemo s časom otroštva in materinskostjo. V preteklost, natančneje v sedemdeseta leta, gledalca vrne tudi specifična barvna kombinacija oranžne in zelene.
Manj brutalna ženska prezenca
Postavitev Freud in jaz, sama v primerjavi s predhodno razstavo Freud, Marx in Jaz na ogled postavlja več slikarskih kolažev ter načenja še dodatna vprašanja, so pa nove slike nekoliko manjših formatov, zato se jim bodo obiskovalci najverjetneje lažje približali kot v Tobačni, kjer so mnogi dela opazovali le z »varne razdalje«. »Manjši formati ne bodo imeli tako brutalne ženske prezence. Še vedno pa ta dela niso prijazna ne do stereotipnega prikazovanja žensk ne do klišejskih feminističnih stališč. Verjamem, da so do neke mere provokativna, hkrati pa ta provokacija ni sama sebi namen, ampak upam, da bo odprla čim širši spekter aktualnih družbenih vprašanj in strokovnih komentarjev,« si želi sogovornik.
Kljub omembi Freuda v naslovu avtor od obiskovalcev ne pričakuje psihoanalitičnih orodij, da bi razumeli dela. Prav nasprotno: »Zanimajo me popularne poenostavitve, ki so danes bolj dominantne kot že stare sofisticirane teorije. Na Freuda in Marxa sem se navezoval zgolj posredno, prek pogostega napačnega razumevanja in poenostavljanja njunih tez.« A Marxu se je v najnovejši postavitvi izognil, saj je izključil motiv steklenice piva heineken z rdečo zvezdo, ki ga je poosebljal v Tobačni.
