Mi smo kot avto: najprej se moramo ogreti, da potem lažje peljemo oziroma igramo. Jasno nam je bilo, da moramo dobiti tekmo. Ne le zaradi dveh točk, ampak tudi zaradi dviga samozavesti in potrditve, da smo dobro pripravljeni. Mučili smo se, čeprav smo v prvem polčasu vodili že za sedem golov, a najpomembnejši sta točki. Zadovoljen sem z zmago in ekipo, ne pa s svojimi obrambami.
Razliko je Španija naredila po vaših obrambah in iz (pol)protinapadov. Bo to tudi recept za Slovenijo?Če se pošalim: tega vam ne smem povedati, ker ste iz Slovenije in boste potem moje besede prenesli selektorju Vujoviću. Seveda bo to tudi recept za Slovenijo. Španija nima »šuterjev« takšnega kalibra, kot sta na primer Francoz Nikola Karabatić in Danec Mikkel Hansen. Naši zunanji igralci so malo manjši in lažji, zato je dobra obramba, iz katere pridejo (pol)protinapadi in lahki zadetki, edini primeren način.
Pomanjkanje strelcev od daleč je tudi glavna hiba Slovenije.Tudi mi bolj ali manj igramo na zunanjih položajih z neklasičnimi »šuterji«, a nam kar gre. Kaj pa vam koristi strelec od daleč, če na tekmi petnajstkrat strelja na gol in skoraj vse zgreši? Takšen igralec naredi več škode kot koristi. Bolje je potem igrati z manjšimi in hitrejšimi kot z visokimi in počasnimi beki. Slovenija ima Zormana in Bombača, ki s hitro igro lahko nadomestita pomanjkanje strelcev od daleč.
Kaj ste opazili v igri Slovenije, odkar je selektor Veselin Vujović?Slovenska reprezentanca mi je že od nekdaj všeč. Imam veliko prijateljev, ki so igrali ali še igrajo zanjo, tako da imam veliko informacij. A v zadnjem času je nisem podrobneje spremljal, zato ne morem ocenjevati, kaj je prinesel Vujović. Vem, da je dober trener, odličen motivator, igralce pripravi do tega, da so polni samozavesti, motiva, borbenosti in želje, da gredo na glavo. Spozna se na rokomet, to dokazuje kot trener v Zagrebu. Ko prevzame neko ekipo, se ta dvigne na vseh ravneh.
Se strinjate, da ima Španija z vami in Gonzalom Perezom de Vargasom najboljši vratarski dvojec na svetu?Takšne ocene so subjektivne. Sebe ne želim in nočem ocenjevati, Perez de Vargas pa je največji talent na svetu. Čeprav je star šele 25 let, je zelo izkušen. Z njim ima Španija vratarja številka ena vsaj za naslednjih deset let, jaz pa sem prišel na Poljsko pomagat po najboljših močeh. On je že v dobri formi, jaz moram to raven šele doseči. A v primerjavi s Francijo in Dansko, pri katerih vse sloni na Thierryju Omeyerju in Niklasu Landinu, ima Španija večjo vratarsko izbiro in širino.
Lani vas ni bilo na SP v Katarju. Zakaj?Sem že pozabil, da me ni bilo tam. Verjetno sem si že kaj izmislil, da sem se spočil od rokometa (smeh). Veliko sem igral v ligi prvakov, ob tem pa bil poškodovan. Stegenska mišica, koleno ali prepona, nekaj od tega je bilo, zato sem igral s protibolečinskimi tabletami. Ker se zadeva ni umirila, sem moral počivati. Nekateri so napovedovali, da bom prišel do tekme s Slovenijo, a ne predstavljam si, da bi kar brez treninga prišel v ekipo kot padalec.
Španija naj bi bila med favoriti EP.Najpomembneje je, da pridemo do polfinala, tam pa se začne nova in drugačna zgodba. V treh dneh je potrebno odigrati dve težki tekmi, polfinalno in za kolajno, nekaj podobnega kot sklepni turnir četverice v evropski ligi prvakov. Do polfinala bo vsaka reprezentanca že odigrala po šest težkih tekem, zato bodo igralci že zelo utrujeni. Bi pa bilo odlično, da bi si priigrali neposredno vozovnico za olimpijske igre.
