Intervju z Veselinom Vujovićem: Nočem slišati, da je realnost Slovenije med petim in osmim mestom

Zadnji dan priprav, ko najmanj pričakuješ, so se pojavile nove težave. Vsaj v prvem delu tekmovanja zanesljivo ne bomo mogli računati na Dolenca, kar je velik udarec, saj je pomemben igralec v reprezentanci. Poleg tega ima Cehte težave s komolcem, zato sem se odločil, da v Vroclav potuje tudi Sebastian Skube, šele na prizorišču samem pa bom izbral 16 igralcev.

Vsak selektor ima svoj način in sistem dela, vsak tudi časovno različno sprejema odločitve. Pri meni vsi startajo z ničle, dokazujejo pa se z delom, kakovostjo, odnosom, željo, motivom... Tistim, ki sem jih prečrtal, je seveda težko pri srcu. Mogoče bo kdo izmed njih jezo in razočaranje delil z mediji, javnostjo, morebiti bodo padale celo težke besede, a vse to je del posla. Jaz sem selektor in jaz odgovarjam za izbor in predvsem rezultat. Nosim glavno odgovornost in na koncu bom jaz izpadel junak ali bedak. No, če ne bom uspešen, me kar privežite na sramotilni steber, vzemite kamenje v roke in udarite po meni.

Za vrhunski rezultat Sloveniji že dolga leta manjka zares vrhunski igralec na tem položaju. Poudarjam igralec, ne le »šuter«, kajti med njima je razlika. Ko moraš »šuterja«, ko mu strel ne gre, takoj zamenjati, saj se ne zna ustaviti. Prepričan je, da je strel najboljša rešitev, zato bo »šutiral« do smrti. Igralec pa bo zastal in naredil nekaj v igri: prekršek, podajo, izključitev, čakal bo na pravo priložnost za strel... A »šuterji« so obstajali, obstajajo in vedno bodo.

Žal je res tako. Potrebovali bi nekoga, ki bi se ga nasprotniki ustrašili že ob prihodu na igrišče, še bolj pa med samo igro. Če levi in desni zunanji igralci ne bodo pravi, bomo spet morali uporabljati začasne in prehodne rešitve v igri, kar pa bi negativno vplivalo na našo igro tako v obrambi kot v napadu. Brez njih se nam obetajo težave, kajti zanašanje na tri »umetnike« z žogo v zunanji liniji, ki so sicer vrhunski, je podobno samomoru. Če ne bomo našli prave rešitve, se bojim, da bomo ob nasprotnikovih trdih obrambah z žogo »štrikali do nezavesti«, izpadli smešni in bomo težko dosegli odmevnejši rezultat.

V igrah z žogo velja preprosto pravilo: dokler imaš žogo v svojih rokah, ne moreš prejeti zadetka. To je osnovno pravilo, ki se mogoče sliši smešno ali celo neumno, a je logično in resnično. Slovenska reprezentanca je pri prehodu iz obrambe v napad med najboljšimi na svetu, veliko rezerve in slabosti pa ima v igri na postavljeno obrambo. V napadu se mora točno vedeti, kdo, kaj in zakaj nekaj počne, a ob tem ne smemo s taktiko in kombinacijami zadušiti kreativnosti in genialnosti posameznikov. To, da se napakam v igri ni mogoče izogniti, je logično, saj je človeški dejavnik vedno prisoten. Če jih ne bi bilo, se začetni izid 0:0 ne bi spremenil. Trudili se bomo narediti manj napak od nasprotnika in posledično dobiti več priložnosti: če jih bomo na izenačeni tekmi naredili pet, šest manj, bo to pomenilo pet, šest napadov več za nas in s tem več priložnosti za zadetek.

Oboje. Imeti moramo in imamo svoj sistem igre, sistem, ki bo prepoznaven in na katerega se lahko zanesemo. Ne morem biti odvisen, čeprav bom po drugi strani v veliki meri moral biti, le od genialnosti Zormana in še nekaterih drugih. Kajti ko se tekma odloča, jo odloča ekipa, torej sistem, ne pa posamezniki. Vsak mora vedeti, kaj in kako se igra, in obstajati mora disciplina v igri. Med ekipama enake kakovosti bo vedno zmagala tista, ki bo bolj disciplinirana.

Nočem slišati, da je realnost Slovenije med petim in osmim ali med šestim in desetim mestom. Če bi razmišljal tako, bi bilo najbolje, da Slovenija najde drugega selektorja. Vedno razmišljam le o zlatu, in če se potem zgodi srebro ali bron, je tudi v redu. Če pa že v osnovi razmišljaš o šestem, osmem mestu, si hitro lahko deseti ali dvanajsti.

Tradicija je občutno na njihovi strani, a to je sočasno velik izziv za nas. Saj veste, da so tradicije, tako v športu kot v življenju nasploh, tudi zato, da se rušijo. Napočil je že čas, da začnemo premagovati tudi največje in najboljše na svetu. Naš cilj je in mora biti, da dobimo vse tri tekme v skupini in se z maksimalnim številom točk uvrstimo v drugi del. Švedska, Španija in Nemčija so večji favoriti od nas, a najslajše je premagati prav favorita.

Ne. Če se malce pošalim: priprave na EP smo začeli prej kot naši nasprotniki iz skupine C, zato upam, da je v tem tudi nekaj simbolike – če smo že začeli prvi, bi posledično morali biti tudi prvi v skupini. Se vam ne zdi to logično? (Smeh.) Seveda se zavedam, da se lahko vrnemo domov že po treh tekmah, kajti odločale bodo malenkosti. A nikakor ne pristajam na to, da kakšno tekmo v glavah izgubimo, še preden se je sploh začela.

Ne glede na to ne razmišljam, da bi prvenstvo žrtvoval za pripravo in/ali prenovo reprezentance za kvalifikacije za OI in nastop v Riu. Za to ni potrebe. Že pred meseci sem dejal, da je moj osebni cilj vsaj polfinale. Če pridemo med štiri, bomo potem šli na glavo, da pridemo do konca, kajti potem nam ne bi bilo treba igrati niti kvalifikacij za OI. Zakaj bi morali finale EP gledati s tribune v dvorani ali pred televizijskimi zasloni ter navijati za kakšno drugo reprezentanco, če lahko sami igramo v njem?

Tega se zavedam. A se ne smemo zadovoljiti z majhnimi stvarmi, ampak moramo gledati proti velikim. Že doslej je Slovenija zaradi svojih uspehov uživala veliko spoštovanje in o njej se govori z izbranimi besedami, a zdaj je čas, da začne tudi drugim naganjati strah v kosti. Da si bodo druge reprezentance pred kakšnim žrebanjem želele, da bi se na vsak način izognile Sloveniji. In čas je, da fantje z dosežkom na EP, v kvalifikacijah za OI v Braziliji in z nastopom v Riu začenjajo pisati novo sijajno poglavje v zgodovini slovenskega rokometa.

Seveda. A ne zaradi tamkajšnjega karnevala in čudovitih Brazilk, ampak zaradi nastopa Slovenije na igrah.