Glede na dosežke na tekmi posameznikov (1. Prevc, 9. Tepeš, 10. Kranjec, 12. Lanišek) bi se po izračunih Norveška in Slovenija borili za zlato, Nemčija in Avstrija pa za bron. V resnici je Slovenija pogorela v vlogi velikega favorita še na četrti moštveni tekmi zapored na velikih tekmovanjih, pred tem še na svetovnih prvenstvih 2013 v Predazzu in 2015 v Falunu ter na olimpijskih igrah 2014 v Sočiju. Edino kolajno – bronasto – je v dobi selektorja Gorana Janusa osvojila leta 2012 na poletih v Vikersundu, ko je bila popoln avtsajder brez poškodovanega Prevca in potem ko je Jernej Damjan za tekmo posameznikov obtičal v kvalifikacijah.
»Za kolajno na svetovnih prvenstvih je treba naredili osem dolgih poletov, mi smo zgolj štiri. Ekipa je sestavljena iz štirih članov in vsi morajo biti odlični. Odločajo malenkosti, delali so manjše napake, ki pri takih dolžinah pomenijo 50 metrov. Tepeš je bil morda malce neučakan, Lanišek je še mlad. Cilj je bila kolajna, četrto mesto pa je izkušnja, iz katere se bomo učili. Takšnih izkušenj brez kolajne je že veliko, a očitno jih je treba nabirati, da bodo fantje prišli do tekme, na kateri bodo skočili, kot je treba,« je bil neverjetno miren selektor Goran Janus. Za naslednja dva mesca, ko bodo le še tekme svetovnega pokala, si je postavil dva cilja: dvig velikega kristalnega globusa Petra Prevca v Planici in napredovanje v pokalu narodov, kjer je Slovenija trenutno tretja.
Medtem ko so Norvežani kljub nizkemu zaletnemu mestu bili razred zase, so Avstrijci in Nemci ponujali Sloveniji priložnost, da se vrne v igro za kolajne, a darila ni sprejela. Ob Petru Prevcu je pričakovanja na ekipni tekmi izpolnil le Robert Kranjec: »V vseh poletih sem pokazal tisto, česar sem sposoben. Od poškodbe roke je to prvi konec tedna, ko sem vse dni tekmoval, kot si želim. Največ mi pomeni, da nisem delal napak in sem ponavljal skoke, ki sem jih sposoben, zato grem z veseljem naprej, saj sezona ni še niti na polovici.«
Anže Lanišek je bil na robu solz: »To, kar se mi je dogajalo, je zame najhujša nočna mora. Bilo je tako, kot bi prišel devetletnik na velikanko. Ker je pred menoj še veliko prvenstev, je treba dvigniti glavo in dati nasmeh na obraz.« Jurij Tepeš, ki je bil najšibkejši člen, se je zavil v molk. Medijem se je izognil tako, da je areno zapustil s preskakovanjem ograj, tiskovna služba SZS ga je opravičevala, da mora na kontrolo dopinga. jo
