Bilo je jeseni 2013, ko se je država ukvarjala s preštevanjem »mrtvih« v bilancah bank. Ob grozeči trojki, evropskih uradnikih iz pete lige, tujih popisovalcih premoženja bank in domala paničnem iskanju milijard za njihove dokapitalizacije je bil Dars zadnja skrb vlade Alenke Bratušek. Še bolj ideja o »nekem« hčerinskem podjetju, četudi bi morala Darsova uprava za njegovo ustanovitev pridobiti soglasje vlade, ob zgolj šestih zaposlenih v Delkomu pa si je omislila še nadzorni svet, v katerem je sejnine prejemal tudi nekdanji finančni minister Janez Šušteršič.
Pravi nameni visokoletečih napovedi o prihodkih, ki da jih bo Delkom ustvarjal v tujini, so se že kmalu zatem razkrili. Izkazalo se je, da podjetje, ki je v svojo blagajno zgolj preusmerilo Darsove prihodke iz te dejavnosti, potrebuje nenavadno veliko količino svetovalnih storitev: od pravnih mnenj do plačevanja za intervjuje v biltenu – Darsa. Prav tako, da vse poti pri teh poslih vodijo v Maribor, od koder – kakšno naključje – prihaja tudi Knez, in da se pogodbe pogosto sklepajo brez številk, skrbnika in ustreznega datiranja. Ni se torej težko izogniti oceni, da je šlo za klasičen državnopodjetniški bankomat za izbrance, ki ga je treba braniti do samega konca.
Knezu je to več kot tri leta zelo dobro uspevalo. Če je na Dars leta 2012 še prišel iz kvote SLS, je hobotnica povezav, ki mu jo je uspelo splesti okrog Darsa, že zdavnaj presegla običajne strankarske, lokalne in druge vidne kriterije. »Trdnjavo Knez« so branili vsi. Od nekdanjega prvega nadzornika Dušana Hočevarja, člana SDS, do njegovega naslednika Roberta Lična, ki je bil imenovan v kvoti SD. Od gradbenega lobija do lobistov in pisateljev vseh vrst. Od Otmarja Zorna, velikega mojstra domačega poslovno-političnega zakulisja, do kadrov iz njegovega omrežja rotarijancev. Denarja je bilo ob rekordnih dobičkih, ustvarjenih zaradi podražitve cestnin in nizkih obrestnih mer, vedno dovolj: za pravnike blizu prave politične opcije, za »hišne« izvajalce del, za zaposlovanje izbranih kadrov…
Pri tem je Knez storil le dve napaki. Ob ustvarjanju sveta, v katerem so vsi srečni in zadovoljni, je bilo spornih zgodb enostavno preveč, da bi jih bilo mogoče vse pomesti pod preprogo. Za nameček je napačno ocenil še (svoj) položaj. Pri Delkomu se tako leto dni ni pretirano menil za dopise ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča, ki je bil v očeh mnogih že od nastopa funkcije vnaprej obsojen na politično smrt. A vojna sreča se je obrnila, prav tako razmerja med frakcijami v SMC. Gašperšič kljub političnemu bremenu, imenovanemu drugi tir Divača–Koper, ostaja v sedlu, Knez pa je od srede zgodovina. Karte so se premešale na novo. Na domačih (avto)cestah ima zdaj glavno besedo trojka s predznakom SMC: Gašperšič, Jure Kač (DRI) in Tomaž Vidic (Dars).
Dejstvo, da je Dars sredi preučevanja ponudb, ki so prispele na razpis za dobrih sto milijonov evrov vreden projekt elektronskega cestninjenja, bo v prihodnjih tednih zagotovo seme za številne teorije (zarot). A nesporno je, da Knez »operacije Delkom« ni izpeljal v interesu plačnikov cestnine in države, ki za Darsove dolgove jamči s poroštvi. Vse drugo je za zdaj manj pomembno. Kogar nastavi politika, se pozneje pač ne more oklicati za njeno žrtev.
