Bralcu se po navadi niti ne sanja, koliko osnutkov, popravkov in posegov urednika je bilo narejenih, da je v roke lahko dobil knjigo. Avtorji zapiske običajno skrbno skrivajo, včasih pa se vendarle zgodi, da jih ponudijo v branje, kot se je to zgodilo v primeru Harper Lee. Pisateljica je namreč po več kot polstoletnem premoru objavila knjigo Go Set a Watchman (Pojdi, postavi stražarja, letos naj bi izšla tudi v slovenščini), ki se je izkazala za osnutek njenega kultnega romana Če ubiješ oponašalca.
Ko je Harper Lee, ki se je rodila leta 1926, leta 1960 izdala roman Če ubiješ oponašalca, je bilo gibanje za državljanske pravice na vrhuncu, zato se je zdela knjiga o rasni segregaciji na jugu ZDA, kjer se belci borijo za pravice črncev, kot naročena. Zgodba je postavljena v majhno mesto v zvezni državi Alabami, v 30. leta, v čas postdepresije, ko so veljali še tako imenovani zakoni Jima Crowa, ki so belski večini omogočali uzakonjen rasizem. Pripovedovalka je šestletna deklica Scout, gre pa za sodni proces, v katerem njen oče, belopolti odvetnik Atticus Finch, zagovarja temnopoltega obtoženca, ki ga krivijo posilstva belopoltega dekleta.
Olepšana resnica
Harper Lee se je z romanom lotila pomembnih tem, a še vedno na način, ki je bil sprejemljiv za tedanje družbeno ozračje. Kontekst je poenostavila z nasprotji dobro in slabo, črno in belo – tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu –, zgodbo pa zastavila kot moralni nauk in hkrati razvojni roman. Ob izidu je knjiga prejela večinoma pozitivne kritike, leta 1961 je Harper Lee zanjo prejela Pulitzerjevo nagrado, leto kasneje pa je Alan J. Pakula režiral istoimenski film z Gregoryjem Peckom v glavni vlogi.
Harper Lee se je po uspehu knjige umaknila iz javnega življenja, na vprašanja o potencialnem novem romanu je odgovarjala, da je »povedala vse, kar je hotela«, in prisegala, da ne bo objavila ničesar več. Nato pa je lani, po dolgih 55 letih, odjeknila vest, da bo Harper Lee objavila nov roman, Pojdi, postavi stražarja. Njen založnik je knjigo sprva promoviral kot nadaljevanje prvenca, kasneje pa se je izkazalo, da gre v resnici za njegov osnutek, iz katerega je avtorica napisala roman Če ubiješ oponašalca. Pred izidom so se sprožile burne razprave o smiselnosti izdaje osnutka, po izidu knjige pa je večino presenetila sama vsebina oziroma ton teksta.
Izkušena urednica, negotova pisateljica
Čeprav se v tem osnutku ponavljajo deli teksta, ki jih je mogoče najti v Če ubiješ oponašalca, deluje kot celota popolnoma drugače. Črno-bela vizija dogajanja je tokrat bolj kompleksna in kot taka tudi dosti bolj kontroverzna. Če je bila Scout v prvi knjigi nedolžna šestletna deklica, je zdaj stara več kot dvajset let in se iz New Yorka vrne v domačo Alabamo. Odkrit rasizem, ki mu je priča, jo šokira in razjezi, njen oče, ki je bil v prvi knjigi predstavljen kot moralni steber in je hčerki (ter celotnim ZDA) služil za vzgled, pa je tokrat praktični južnjaški politik, ki sprejema nenačelne kompromise, zagovarja rasno segregacijo, kukluksklan pa opiše kot malodane nedolžno politično organizacijo.
Zakaj torej tak razkorak med osnutkom in končnim izdelkom, romanom Če ubiješ oponašalca? Vsaj delni odgovor gre iskati v urednici Tay Hohoff, ki je v pisanju Harper Lee prepoznala »svež avtorski pristop«, a je hkrati videla tudi precej možnosti za izboljšave. Harper Lee je sama priznala, da v zvezi s svojim pisanjem ni bila ravno najbolj samozavestna, zato je naredila, kar ji je naročila urednica, in je knjigo tri leta prepisovala oziroma na novo pisala pod njenim nadzorom.
Kljub vsemu unikat
Pravega razloga za objavo osnutka – ali se je Harper Lee res odločila sama in se nista namesto nje zaradi njene visoke starosti odločila njen založnik in odvetnik, kot so prepričani nekateri kritiki in biografi – najverjetneje ne bomo izvedeli. Vendar pa je dobila izdaja osnutka v luči odnosa, ki ga je imela z urednico, drugačen pomen. Kritiki se strinjajo, da osnutek stilsko ne dosega prvenca, gotovo pa je, da gre za unikat na področju književnosti. A primerjava obeh besedil zbuja občutek, da je bila Tay Hohoff več kot samo izkušena urednica, da je v veliki meri cenzurirala vsebino in priredila ton besedila ter rasizem prikazala v bolj mili in za belo prebivalstvo sprejemljivejši podobi.
Vsekakor je osnutek izšel ravno v času, ko je v ZDA zaradi rasne neenakopravnosti spet zavrelo. Problemi, s katerimi so se temnopolti prebivalci soočali v 60. letih, ostajajo, čeprav se je družba spremenila. To so dokazali tudi odzivi na knjigo. Ameriški kritiki so se zedinili, da je dobra stran izdaje ta, da še enkrat opomni na vztrajnost rasizma, ki je danes sicer bolj prikrit, a zato nič manj resen in nevaren.
Kot je zapisala znana kritičarka The New York TimesaMichiko Kakutani, pa je avtorica z objavo osnutka ponudila tudi izjemno priložnost za študijo, kako se zgodba, njeni liki in njihova motivacija razvijejo od osnutka do končnega romana.
