A roman je bil kljub temu večji del svojega obstoja pretežno spregledan in se je šele v zadnjih letih uspešno prijel med širšo bralno javnostjo ter se ponekod celo prebil med prodajne uspešnice. Razloga sta morda dva. Oba od strani pojasnita, zakaj tudi mnogi sodobni slovenski romani za splošno bralstvo preprosto niso zanimivi – po eni strani so junaki melanholični pasivneži, če že ne »zgube«, po drugi so prepogosto, predvsem pa na preveč banalen način postavljeni v kulturniški milje, ki je večini vendarle tuj, kakor koli je že domač poklicnim pisateljem. Oboje velja za Stonerja, ki je po duhu in elanu naravnost antigatsbyjevski. Ob tem nosi še nehvaležno oznako »kampusni roman«, s čimer mu očitno ni uspelo prepričati kritične mase bralcev, da bi utegnil biti vse kaj drugega kot roman zaprašene akademije in prekladanja knjig. A le za redke romane je mogoče reči, da je njihova tema v tolikšni meri in na tako boleče neposreden način – življenje samo.
Roman razgrne življenje Williama Stonerja od njegovih mladih let, ko zapusti revno podeželsko okolje, da bi študiral na misurijski univerzi, do njegovih poslednjih gest na smrtni postelji. Ni pa toliko zanimivo samo Stonerjevo življenje: doktorat iz angleške književnosti, kariera visokošolskega učitelja, poroka, rojstvo otroka, ljubezenska afera, staranje in smrt. Stonerjevo življenje ne premore izjemnih dogodkov, večidel je potopljeno v rutino vsakdanjika, najpomembnejše postaje narekujejo čustva: od prve ljubezni – literature pa do žene, hčerke in ljubimke. Roman stavi na neki drug adut – skorajda popoln je zaradi načina, kako je napisan, ter junakovega skorajda oprijemljivega značaja, ki ga John Edward Williams izoblikuje do potankosti. Avtor, ki je leta 1973 svoj nesporni dar potrdil z ameriško nacionalno knjižno nagrado za zgodovinski roman Avgust, roman izpiše z vso psihološko natančnostjo in človeško empatijo, kar ju pisatelj premore. Z več strani si ogleda vsako čustvo, obrne vsako zaplato razmišljanja svojega lika, natančno premeri vse njegove vzgibe. Pri tem zavestno vabi bralca, da se »investira«, in od tod učinkovitost romana: o Stonerju še zdaleč ni vse povedano, številne interpretacije in odločitve so prepuščene bralcu. Je Stoner, ki se odpove ljubezni življenja, slabič ali junak? Kakor za koga.
Pomembna je tema učiteljstva. Stoner je učitelj, a izredno slab učenec življenja. Povprečen učitelj svojim študentom, a izredno dober »učitelj« bralcu. Večini bržkone kot opomin, komu morda kot zgled. V njegovi antijunaški pasivnosti, sprijaznjenosti in končni vdanosti v usodo je namreč dostojanstven odpor. Objektivno gledano relativno realiziran, a subjektivno propadel vzbuja občutek empatije in pomilovanja hkrati, priteguje in odbija, bralca hkrati vznemirja in pomirja. Stoner ni le izjemen roman, pač pa bržkone tudi eden najpopolnejših portretov nepopolnega človeka, kar jih lahko najdemo v literaturi. Nomen est omen: Stoner je kot izklesan v kamen.
