Predstavljajte si, da bi bili tragičnega petka v Parizu, denimo na prijateljski nogometni tekmi; da bi s stadiona klicali nekoga na naslovu, na katerem so kasneje našli eno od »oporišč« teroristov, in da bi po telefonu rezervirali železniško vozovnico za, recimo, Bruselj naslednje jutro. Vaše možnosti, da bi se še isto noč znašli v sobi za zasliševanje francoske policije, ne bi bile majhne. Prometni podatki vašega mobilnega telefona bi zbudili pozornost, čeprav s terorističnim napadom ne bi imeli nič.
V Evropi se je hramba prometnih podatkov (kdo koga kliče, kdaj in koliko časa se pogovarja, od kod kliče in kje je klicani ter podobne podatke, razen vsebine samega pogovora oziroma s katerega internetnega naslova, kdaj in katere internetne strani so bile iskane) pojavila leta 2006 z direktivo EU. Ta je bila neposredna posledica terorističnih napadov v Madridu in Londonu leto dni prej. Francija je direktivo nemudoma prenesla v svojo zakonodajo, med najhitrejšimi pa je bila tudi Slovenija, ki jo je v zakonu o elektronskim komunikacijah (Zekom) uredila leta 2007.
Bolj papeški od papeža
Slovenija je operaterjem takrat naložila hrambo podatkov v zvezi s telefonskimi klici in internetnimi komunikacijami za celi dve leti, čeprav je evropska direktiva priporočala šest mesecev. Po razveljavitvi omenjene direktive na evropskem sodišču pa je tudi slovensko ustavno sodišče na predlog informacijske pooblaščenke razveljavilo ustrezne določbe Zekoma.
Zato slovenski operaterji prometnih podatkov tako ne smejo več hraniti. Policiji lahko dajo le podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva, vse druge podatke o prometu pa smejo posredovati le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika. Vnaprej spremljati določene telefonske številke oziroma telefonskega aparata in o tem obveščati policije operaterji niso več dolžni. V Sloveniji je bilo po razveljavitvi omenjenih členov Zekoma nekaj neuradnih sestankov, saj bi policija in Sova zelo radi znova uvedli hrambo prometnih podatkov na zalogo. Da je ta potrebna, meni tudi tožilstvo, vendar uradnega predloga za začetek zakonskega postopka doslej ni bilo. V uradu informacijske pooblaščenke tudi menijo, da bo imel zakonodajalec zelo težko nalogo, če se bo znova lotil uzakonitve hrambe prometnih podatkov na zalogo.
Hrambo prometnih podatkov so po razveljavitvi prejšnjega zakona na ustavnem sodišču nedavno znova uzakonili v Nemčiji, tokrat za deset tednov, v postopku pa je tudi zaostreni britanski zakon, ki predvideva enoletno hrambo z možnostjo dostopa za policijo in obveščevalne agencije brez sodnega naloga. Francozi so bili spet najhitrejši, saj so svoj zakon po napadu na redakcijo Charlie Hebdo zaostrili, med drugim z izločitvijo sodne avtorizacije za vrsto posegov. Zakon je precej nepričakovano prestal ustavno presojo, a tudi to ni preprečilo nedavnega pariškega terorističnega napada.
Slab duh ameriške protiteroristične zakonodaje
Novi nemški zakon na drugi strani po mnenju poznavalcev verjetno tudi ne bo zdržal ustavne presoje, saj, čeprav manj izrazito kot britanski predlog, francoski in razveljavljeni slovenski zakon, še vedno sledi slabemu duhu ameriške protiteroristične zakonodaje, ki dovoljuje vohljanje na zalogo in za slehernim državljanom. Takšnemu zbiranju podatkov evropsko sodišče za človekove pravice v nikakršni obliki ni naklonjeno. Prav tako ni dokazov, da bi tako širok vpogled v zasebnost prispeval k učinkovitejšemu pregonu ali celo preprečevanju kaznivih dejanj, še zlasti terorizma. Prej nasprotno, pravijo tudi v uradu informacijske pooblaščenke, saj je to kvečjemu napotilo storilcem, da se morajo zavarovati oziroma uporabiti sredstva za anonimizacijo, prikrivanje identitete in šifriranje komunikacije.
