Zaradi odmevnih in dolgo trajajočih stečajev si marsikdo zastavlja vprašanji, ali stečajni postopki v Sloveniji trajajo predolgo in kaj je krivo za nekatera, vsaj na prvi pogled prekomerna zavlačevanja. Če izhajamo iz medijskih objav odmevnih stečajev, ki so se zavlekli, nekateri pa se še vlečejo, je mogoče dobiti vtis, da so razvlečeni stečajni postopki prej stalnica kot ne. Toda statistični podatki kažejo prav nasprotno. Slovenski stečaji so med evropskimi v povprečju med najkrajšimi, hkrati pa so tudi med najcenejšimi. Po zadnjih podatkih Svetovne banke so stečaji v Sloveniji v povprečju končani v 18 mesecih, v državah EU pa v 23 mesecih. Toda pri tem ne gre spregledati, da pri večini slovenskih stečajev sploh ni premoženja.
Stečaj na svojevrsten način predstavlja pogreb podjetja, v katerem je treba razčistiti vsa razmerja in unovčiti vse premoženje. Pri tem enotne formule za njegov konec ni. Ali bo neki stečaj končan po hitrem postopku ali pa se bo vlekel leta, je odvisno od marsičesa: kakšno premoženje se prodaja, kaj je unovčljivo, kako dolgo trajajo sodni postopki… Prav pravdni in izvršilni postopki so krivi za razvlečene postopke stečajev. Obstajajo stečaji, ki so se zaradi denacionalizacijskih postopkov zavlekli za desetletje in več. Tudi zemljiškoknjižni spori nemalokrat vplivajo na dolgotrajne postopke.
Številne težave je leta 2007 rešila takratna nova insolventna zakonodaja, ki je nadomestila tisto iz leta 1999. Do leta 2007 stečajni upravitelji na upnike niso mogli prenašati premoženja, prijavljene terjatve pa so preizkušali na narokih. Ker je Družba za upravljanje terjatev bank v številnih postopkih voljna prevzemati premoženje propadlih podjetij, je to olajšalo delo upraviteljev.
Bistveno večji problem od dolžine nekaterih stečajnih postopkov predstavljajo zdesetkane ali celo prazne stečajne mase. Ob tem direktorji in ne nazadnje tudi upniki predolgo odlašajo s predlogom sodišču za začetek stečaja, h klavrnim stečajnim masam pa pogosto prispevajo najrazličnejše oblike mahinacij in celo kaznivih dejanj menedžerjev in lastnikov. Ti si ob nastopu prvih finančnih težav, ki bi jih lahko opredelili kot latentne, začnejo prilaščati vse, kar si lahko, premoženje selijo v tujino, sami pa še naprej živijo na veliki nogi. Posledično je poplačilo terjatev upnikov bistveno slabše, kot bi lahko bilo. Podaljšanje izpodbojnega obdobja z enega na tri leta je razne anomalije seveda omejilo, ni pa jih odpravilo.
Število predkazenskih postopkov in ovadb, povezanih s spornimi ravnanji odgovornih pred začetkom stečajev, se sicer povečuje, vendar pa je obsodb malo. Prav to bi verjetno marsikoga odvrnilo od raznih nečednosti. Po vsej verjetnosti bi se število deliktov gospodarske kriminalitete dolgoročno znižalo, če bi policija pri vsakem stečaju preverila, ali obstaja sum za kazensko in odškodninsko odgovornost.
