»Tovrstne nagrade so morebiti res bolj značilne za določene tipe režimov, ki so stvar preteklosti, vendar mislim, da je smisel Prešernovih nagrad drugje,« pravi. »Na posameznih poljih umetnosti imamo številne nagrade, poglejte samo književnost, toda namenjene so predvsem tekoči ustvarjalnosti in tudi nimajo vse enake teže. Slovenija kot država, ki šele gradi svojo državotvornost, mora vrh svoje ustvarjalnosti artikulirati tudi na način, da nagradi tisto, kar je res najboljše. S Prešernovo nagrado lahko slovenska družba nekomu na najvišji ravni izreče zahvalo za vse, kar je naredil za nas. Pomembne so tudi s stališča psihičnega zdravja družbe, saj se pri nas še nismo navadili, da lahko brez posebnih zadržkov povemo, da je nekdo boljši oziroma najboljši v nečem. In navsezadnje je to, da kot del svoje državne identitete prepoznavamo tudi umetnost in kulturo, nekaj, s čimer se lahko postavimo pred marsikatero drugo državo.«
V zadnjih letih se je ob podelitvah Prešernovih nagrad sprožilo več polemik, ki jim je bilo skupno, da so bile povezane z nejasnostmi v statutu Prešernovega sklada. Že pred dvema letoma ste napovedali nekaj sprememb v statutu, kdaj bodo sprejete?Spremembe statuta smo v upravnem odboru pripravili pred dvema letoma in pol, nato pa je predlog šel na ministrstvo za kulturo, kjer ga je pregledala tamkajšnja pravna služba. Trenutno je predlog na poti od vladne službe za zakonodajo v državni zbor, ki mora spremembe potrditi.
Katere so glavne predlagane spremembe? V preteklosti je zagate večkrat sprožalo nejasno razmerje pristojnosti med upravnim odborom in strokovnimi komisijami.V aktualnem predlogu smo te pristojnosti natančno razmejili, sicer pa se v upravnem odboru tudi zdaj ne vtikamo v mnenja strokovnih komisij. Sploh se je v času, odkar sem v upravnem odboru, samo enkrat zgodilo, da smo pri izbiranju nagrajencev obšli mnenje ustrezne področne strokovne komisije – kot veste, je bilo to pred dvema letoma, ko smo podelili nagrado Prešernovega sklada Jožetu Možini. No, takrat še nisem bil predsednik upravnega odbora, po tistem, ko sem prevzel to mesto, pa smo se dogovorili, da se moramo držati določil statuta.
Toda ravno v sedanjem statutu ni razločno določeno, v kolikšni meri mora upravni odbor pri odločitvah upoštevati predloge strokovnih komisij, in prav ob omenjeni izbiri se je upravni odbor skliceval na to, da mu tega ni nujno treba.Ko smo pripravljali predlog sprememb, smo se pozanimali pri treh pravnih strokovnjakih in vsi so menili, da je obstoječi statut glede razmerja med upravnim odborom in komisijami jasen, čeprav se mi je kot laiku besedilo zdelo nekoliko nedoločno. Zato smo v predlogu poskrbeli za zelo jasne in preproste formulacije, ki onemogočajo vsakršno dvoumnost. In teh izhodišč se držimo že zdaj; tako lani kot letos smo pri izbiranju nagrajencev dosledno spoštovali predloge komisij. Tudi če tehtamo med dvema kandidatoma ter potrebujemo dodatno mnenje, zanj vedno zaprosimo strokovno komisijo.
Drugi predmet polemik je bila slaba zastopanost nekaterih umetnosti v članstvu v komisijah in upravnem odboru in tudi njihov obroben položaj znotraj umetnostnih področij – film je denimo uvrščen med scenske umetnosti.V aktualni predlog smo dodali še peto področje: književnosti, scenski, likovni in glasbeni umetnosti smo pridružili avdiovizualno umetnost, ki vključuje film, filmsko in televizijsko režijo, kamero, montažo, oblikovanje zvoka, video, spletno umetnost in podobno. Tudi vsebine drugih štirih področij smo podrobneje definirali. Upam, da bo ministrstvo širino področij upoštevalo pri sestavljanju novega upravnega odbora in bodo ta v njem enakomerno zastopana.
Kako pa je z embargom na imena nagrajencev?Z embargom so ves čas težave; ne razumem, kako lahko dobitniki kakih drugih nagrad do podelitve ostanejo v popolni tajnosti, pri Prešernovih nagradah pa to ni mogoče. Kakor koli že, upravni odbor je soglasno sklenil, da se embargo do podelitve ohrani, in tudi to smo vključili v naš predlog.
Ampak lani ga uradno ni bilo? Celo eden od nagrajencev za življenjsko delo, Miki Muster, je že precej pred podelitvijo javno povedal, da dobi Prešernovo nagrado.Uveljavljanje embarga ni naloga upravnega odbora, saj nismo nadzorni ali inšpekcijski organ. Mi lahko embargo zgolj oznanimo, a vsako leto se ga tako ali drugače krši. Seveda so bile v preteklosti tudi drugačne prakse, na primer, da se je imena nagrajencev za življenjsko delo razkrilo že decembra. A kaj se je zgodilo potem? Vse do podelitve so padali komentarji, ali si je nekdo to zares zaslužil in ali je bilo pametno, da so bili nagrajenci znani toliko prej.
Lani ste omenili, da nameravate v statut kot sestavni del proslave zapisati tudi druženje po njej.Res je, kajti proslava kulturnega praznika bi morala izražati optimizem, v času, ki ga danes živimo, še toliko bolj. Prešernovo sporočilo in ustvarjalnost prejemnikov nagrad sta tudi odlična iztočnica za različne debate po podelitvi, ki presegajo raven dnevnopolitičnega dogajanja. Žal nam za ta del vseskozi zmanjkuje denarja, mislim pa, da je to neka zdrava razsežnost, ki bi jo morala država razumeti ter finančno podpreti.
Toda takšna pogostitev je namenjena le povabljencem na proslavo, mar torej ne bi raje pripravili kake prireditve na Trgu republike, ki bi bila dostopna vsem ljubiteljem kulture?Zamisel je zanimiva; navsezadnje bi lahko tudi Prešernovo proslavo občasno naredili kot množični dogodek. Toda proslava, kakršna je zdaj, ima precejšen odmev, tudi televizijski prenos je zelo gledan, kar dokazuje, da ima določeno težo. Dostopnost pa je že zdaj zagotovljena, o tem priča množična udeležba na prireditvah, ki se ob kulturnem prazniku vrstijo po vsej državi. Sam bi bil najbolj vesel, če bi 8. februarja videl, kako z vsake hiše vihra slovenska zastava; takrat bi vedel, da se večina prebivalstva tudi v resnici in spontano identificira s tem praznikom.
