Nato in EU sta v istem čolnu, ukvarjata se z istimi problemi: Rusijo, Ukrajino, migranti, Islamsko državo. Njuni interesi se prekrivajo, njune politike so v dobršni meri identične in njuna orodja za delovanje komplementarna. V čem je torej problem, da sodelovanje ne deluje ali deluje slabo?
Natov vrh v Varšavi
Lani se je še bolj kot v preteklosti nazorno pokazalo, da sta obe organizaciji talki svojih članic, ki lastne nacionalne interese postavljajo nad skupne. Turčija ni spremenila svojega odklonilnega stališča do Cipra, s sestrelitvijo ruskega letala pa je celotno zavezništvo prisilila v izkazovanje deklarativne solidarnosti, čeprav mnogih s stisnjenimi zobmi in s figo v žepu. Nič drugače se, kljub obupnemu položaju, ni obnašala Grčija. Ni popustila v absurdnem prepiru z Makedonijo glede njenega imena, Evropski uniji pa se je do zadnjega upirala glede napotitve Frontexovih sil na svoje otoke, kjer se je utapljala v migrantih in beguncih. Niti Nato niti EU nista zmogla notranje politične in organizacijske moči, da bi takšno početje preprečila ali vsaj omilila. Njun notranji ustroj omogoča primat nacionalne nad skupno politiko in preprečuje njun poln institucionalni dialog. Leto 2015 nas je naučilo, da nobena kriza ali situacija ni dovolj globoka ali resna, da bi premostila ta prepad.
Sredi leta bosta Evropska unija in Nato poskušala na novo opredeliti, v kakšnem varnostnem svetu se nahajamo in kako naj se z njim soočimo. Evropska unija naj bi konec junija dobila novo globalno varnostno strategijo, v Varšavi pa bo 8. in 9. julija potekal novi vrh zavezništva. V enem mesecu dva vrhova o istih ali podobnih izzivih in nevarnostih, med njima pa globok prepad. V Evropski uniji je v sedanjih razpravah o TTIP in o ameriški krivdi za stanje v arabskem svetu videti, da je v Evropi trenutno preveč Amerike, istočasno pa je med evropskimi zaveznicami prisoten strah pred nadaljnjim premeščanjem ameriškega težišča iz Evrope v Azijo in posledično premalo Amerike.
Dobrega pol leta pred vrhom daje zavezništvo čudno podobo. Ko vzhodne in severne zaveznice čutijo manko solidarnosti južnih zaveznic zaradi ruske nevarnost, ta isti manko solidarnosti severnjakinj občutijo južne zaveznice, ko gre za migrante. Ruska nevarnost na vzhodu in islamski ekstremizem na jugu sta dve zelo različni nevarnosti, ki zahtevata različne, včasih tudi izključujoče odgovore. Njuno mešanje predstavlja eksplozivno mešanico za zavezništvo. Zadnjega vrha v Walesu se spominjamo po dramaturgiji ruske nevarnosti, vendar bi utegnila biti Varšava v tem pogledu še veliko bolj dramatična. Nova poljska vlada bo brez dvoma storila vse, da krepitev vojaških zmogljivosti proti Rusiji ostane prva in glavna prioriteta.
ZDA bodo poskušale v volilnem letu zagotoviti vodilno vlogo in konsenz predvsem v zagotavljanju večjih vojaških naporov za obrambo ter preprečiti nadaljnje delitve zavezništva, pomiriti varnostne interese vzhodnih in južnih evropskih zaveznic ter povrniti verodostojnost zavezništva v lastnih očeh kakor tudi v očeh Rusije. Znotraj koncepta »back to basics« bodo poskušale zagotoviti vzhodu nadgradnjo stalnih oporišč ali rotacijo, okrepljeno zgodnje obveščanje, obveščevalno podporo, poveljevalno infrastrukturo, vnaprej skladiščeno opremo in oborožitev. Tri največje zaveznice Nemčija, Velika Britanija in Francija bodo želele bolj uravnotežen pristop s ciljem balansiranja med vzhodom in jugom zavezništva, pri tem pa bo vsaka izhajala tudi iz svojega specifičnega odnosa do evropske obrambe. Čeprav je zdaj že jasno, da Rusija ni več partner, je koristno spomniti na Pierra Harmela, ki nas je pred pol stoletja opomnil, da odvračanje in obramba potrebujeta tudi zbliževanje in dialog. Torej tudi medsebojno razumevanje, vroče linije, nadzor oborožitve in razorožitev, konfrontacijo na enem in sodelovanje na drugem koncu sveta.
Za južne zaveznice so nevarnosti bolj socialne kot vojaške, zato se jim je težko zoperstavljati z Natovim instrumentarijem. Ko je Islamska država objavila fotografijo katedrale sv. Petra v Rimu s črno zastavo namesto križa na vrhu, se je postavilo vprašanje, kako naj Nato brani Vatikan. V nekem drugem času je Stalin cinično spraševal, koliko divizij ima Vatikan. Zgodovina je polna napačnih vprašanj, ki vodijo do napačnih odgovorov. Prav te dni je svet obšla napoved babe Vange, da bo leta 2043 v Rimu oznanjena vzpostavitev evropskega kalifata. Še sreča, da se je tudi Vanga v svojih prerokbah dokazano motila. Kaj pa migranti in begunci, kako ti vplivajo na Nato? Nekako smo se navadili, da jih z lahkoto odrivajo EU, češ da je to problem evropske notranje varnosti.
Partnerstva (za mir, mediteransko, zalivsko, rusko, ukrajinsko) so z vzhodno in južno krizo postala bolj ali manj nefunkcionalna. Novo vsebino partnerstva bo določal Nato s tako imenovanimi sidrnimi državami, od katerih ima lahko poglobljeno korist v formatu 28+1 (Jordanija, Maroko, Tunizija). V dosedanji ekspedicijski funkciji Nata je bila vloga partnerjev podobna vlogi in statusu samih članic. Pri vračanju težišča na tradicionalne naloge nacionalne/kolektivne obrambe postajajo razlike med članicami in nečlanicami veliko bolj izrazite in jasne, njihova vsebina pa manj določena. Črna gora bo na vrhu sprejeta v članstvo. Ni pa jasno, ali bo njen sprejem spremenil strateško ravnovesje na Balkanu in omejil rastoči ruski vpliv v regiji.
Kaj pa Gruzija, Ukrajina in Makedonija, bodo njihove aspiracije spet povzročile razkol v zavezništvu? V situaciji premeščanja težišča na Rusijo dobivata strateško težo in pomen pomembni partnerski državi na severu, Finska in Švedska. Ti se po večini parametrov že sedaj kvalificirata za članstvo, vendar za to ne kažeta pravega političnega interesa. Izhodišče, da je Rusija Natova partnerica in da njen jedrski potencial ni uperjen zoper Evropo, ne velja več, zato mora Nato določiti tudi novo politiko uporabe jedrskega orožja. Čeprav bi želeli na vzhodu zavezništva odločnejše jedrsko odvračanje, pa ne smemo pozabiti na močno protijedrsko tradicijo v zahodni Evropi in tudi pri nas.
Globalna strategija zunanje in varnostne politike EU
Solanova ocena ob izidu varnostne strategije EU leta 2003, da še nikoli nismo živeli v bolj varni in prosperitetni Evropi, dobro desetletje kasneje ne bi mogla biti dlje od resničnosti. Zato se je EU končno odločila, da pripravi nov temeljni dokument, ki naj bi usmerjal njeno zunanjo, varnostno in obrambno politiko v tem vse bolj kompleksnem, povezanem in tekmovalnem svetu. Nova strategija izhaja iz ocene, da sta »od takrat svet in naša percepcija o njem postala bolj nevarna, razdeljena in brez orientacije«.
Glavni izzivi in priložnosti prihajajo iz evropske soseščine, severne in podsaharske Afrike, Bližnjega vzhoda, atlantskega partnerstva in Azije, zato potrebuje reorientacijo prioritet skupne zunanje, varnostne in obrambne politike glede strateških partnerstev, krepitve obrambnih zmogljivosti, razorožitve, humanitarne pomoči, širitve, trgovinske politike, kibernetične varnosti in protiteriorizma. EU ostaja največji globalni donator razvojne pomoči in organizator razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, kar zahteva večjo in drugačno fleksibilnost organiziranja in delovanja. Trgovina in razvoj predstavljata dva močna temelja moči, vendar pa njun pojemajoč dinamizem zmanjšuje njun pomen, kar velja tudi za ekonomske sankcije.
Francosko aktiviranje solidarnostne klavzule EU (42.7) po pariškem terorističnem napadu, po kateri članice pomagajo »z vsemi razpoložljivimi sredstvi«, je več kot Natova peta točka, ki je omejena zgolj na obrambo. Pomeni imperativ za redefiniranje skupne varnostne in obrambne politike, saj bi v nasprotnem to pomenilo njeno nadaljnjo degradacijo in razvrednotenje. Tudi EU po tem ni več, kar je bila. Vendar se države obnašajo zadržano, v smislu, smo in nismo v vojni. To je posledica nelagodja, da same pri sebi in kolektivno sprejmejo novo realnost in se nanjo vsebinsko in organizacijsko prilagodijo.
Ta prilagoditev obsega zunanjo in notranjo dimenzijo varnosti, ki zahteva strukturne spremembe in doktrinarne dopolnitve, ki bi jih bilo najlažje vgraditi v novo globalno varnostno strategijo EU. Vključena naj bi bila notranja in mejna varnost, širše sosedstvo. Potrebovali bomo analitično, načrtovalno in izvršno strukturo za varnostno obrambne zadeve v obliki stalnega civilno-vojaškega telesa EU. Atlantsko partnerstvo po obstoječem osnutku obsega bilateralne odnose z ZDA, Kanado, Natom, TTIP kakor tudi odnose z državami Latinske Amerike in Karibov ter njihovimi multilateralnimi povezavami. Vendar bi veljalo odnose z Natom obravnavati posebej in ločeno od drugih atlantskih partnerstev, ker najbolj neposredno in odločujoče opredeljujejo stanje mednarodne varnosti.
Po Evropi se vrstijo konference in seminarji, ki v okviru vodilnih možganskih trustov poskušajo prispevati k oblikovanju strategije. Zelo bi pomagalo že to, če bi oba dokumenta, strategija EU in Natov varšavski dokument, vsebovala enake ali vsaj podobne ocene splošnega stanja mednarodnih odnosov in varnosti ter o njunih medsebojnih odnosih. Z dejansko podporo Uniji in njeni novi strategiji bi ZDA najbolj neposredno dokazale, da jim je mar za enotno in močno Evropo, in ovrgle razne teorije zarot, po katerih je dolgoročni strateški cilj ZDA slabitev Evrope in njen prepir z Rusko federacijo. Omejitve prostovizumskega režima, ki jih ameriški kongres uvaja za večino članic EU (tudi Slovenijo), v tem pogledu niso dobro znamenje.
Pesimizem ne pomaga
Poseben dosežek slovenske zunanje politike v lanskem letu naj bi bil sprejem zunanjepolitične deklaracije in strategije. Nam je od takrat v diplomaciji in odnosih z zunanjim svetom kaj lažje? Kolikokrat so vanjo pogledali za usmeritev svojega delovanja predsednik države, predsednik vlade in njegovi državotvorni ministri za zunanje zadeve, obrambo in notranje zadeve ali predsednik parlamenta? Ali je v strategiji kaj uporabnega glede migrantskega vala ali kako v takšnih okoliščinah zavarovati nacionalno ozemlje in državljane? Smo kaj bolj prepoznavni, bolj usmerjeni ali bolj uspešni? Premier Cerar je enkrat samkrat zažarel na globalnem medijskem nebu, in sicer ko je naznanil »konec Evropske unije«. Že naslednji trenutek se je popravil, vendar sveta to ni več zanimalo. Res pa je tudi, da je predsednik Pahor potrepljal po ramenih ameriškega podpredsednika Bidena.
»Back to basics« je nevaren slogan za Varšavo, saj sugerira vrnitev v čas hladne vojne in eminentno vlogo kolektivne obrambe. Sedanjost in tudi prihodnost nista tako enoznačni. Med konceptoma enoplastne (»nazaj k osnovam«) oziroma večplastne varnosti je slovenski interes bliže drugemu pristopu. Niti politika niti javnost pri nas nikoli nista bili kaj prida rusofobični. Za Ruse pač nismo bili njihova bližnja soseščina, oni pa tudi ne za nas. Še manj to velja danes, ko se nam v zavest vse bolj zarezuje bodeča žica.
Vsi imperiji so končni. Tako kot države tudi mednarodne institucije umirajo travmatično in dramatično. Preden izgine forma, izgine vsebina. Ko vse pogosteje govorimo, da izginja Evropa, ne mislimo na njeno zunanjo podobo, Evropsko unijo, temveč njeno bistvo, svobodo, blagostanje, odprtost v svet. Pri tem slovenska politika, podobno kot dobršen del medijev in javnega mnenja, tone v zunanjepolitično apatijo. Priča smo vsesplošnemu tekmovanju, kdo bo bolj nazorno prikazal propad če ne že Evrope, pa vsaj Evropske unije in po možnosti tudi Nata.
Zabijanje žebljev v njeno krsto je trenutno vsesplošen šport. Akutno pomanjkanje zdravega optimizma in vere v boljši ali vsaj drugačen jutri je čutiti na vsakem koraku. V Bruslju Slovenija ni nikoli zares znala uveljavljati svojih nacionalnih interesov ali aktivneje prispevati k skupnim, evropskim. Veliko bolj nam je prijalo, da smo se lahko sončili v senci skupnih evropskih politik. Evropa, v kateri je treba veliko bolj kot v preteklosti garati za svoj prav in svoj pogled, ni ravno prijetno okolje. Pa vendar je prav takšno okolje pisano na kožo hrabrim, odločnim in tistim z vizijo in vero v boljši jutri. Pesimizem še nikoli ni prinesel napredka in rešitve problemov. Zato slovenska politika nima druge opcije kot biti boj v Bruslju zase pa tudi za vse skupaj.
Veljalo bi pripraviti enotno nacionalno platformo, na podlagi katere bi potekala usklajena in v sinergijo transatlantskega in vseevropskega delovanja usmerjena diplomacija v EU in Natu. To platformo bi lahko, podobno kot drugod po Evropi, pripravili skupaj v diplomaciji, vojski, obrambi in notranji varnosti. Ocena stanja mednarodnih odnosov in globalne varnosti kot tudi medsebojnih odnosov Nata in EU bi morala biti vsaj podobna v obeh dokumentih. V Bruslju bi lahko predlagali tudi drugim članicam EU in zaveznicam, da tako formulirajo svoja nacionalna stališča in izhodišča.
Sliši se morda preveč idealistično, morda celo futuristično, ergo neuresničljivo. Kdo ve, poskusiti ni greh. Še vedno lahko na koncu vijemo roke, češ, nič se ne da storiti. Multilateralizem ni mrtev, omrtvičili so ga omrtvičeni politiki, ki se jim kolca za »zlatimi časi«. Nemška kanclerka Angela Merkel je na nedavnem kongresu svoje stranke v Karlsruheju prepričevala ne samo svoje sodržavljane, temveč kar vse nas, da »bomo zmogli«. Sledimo njenemu zgledu. Samo tako nam bo uspelo.
