Interpelacija proti zunanjemu ministru Karlu Erjavcu je devetintrideseta vložena interpelacija po sprejemu ustave leta 1991 in četrta, ki se nanaša na delo ministra za zunanje zadeve.
Prvo tovrstno interpelacijo je marca 1992 vložila skupina poslancev Demosa, in sicer proti Dimitriju Ruplu. »Diplomatske poteze zunanjega ministra pri urejanju vprašanj določitve meje z Republiko Hrvaško očitno kažejo pogajalsko inferiornost in diplomatsko nesposobnost g. Dimitrija Rupla,« lahko preberemo v takratni interpelaciji. Vendar je bila razprava in odločanje o interpelaciji nepotrebna, saj je bila pred tem razrešena celotna vlada.
Zoran Thaler je bil v obdobju 1990–1993 Ruplov namestnik. Leta 1995 je kot 33-letnik postal najmlajši zunanji minister, vendar ga je že po letu dni odnesla interpelacija. Skupina poslancev takratne opozicije z Ivom Hvalico (SDSS) na čelu mu je očitala osebno nesposobnost, zaposlitev velikega števila delavcev, »ki so tja prišli na priporočilo njegove stranke (LDS)«... S tem, da je Thaler »povzročil, da je Slovenija dokončno odrinjena na mednarodno obrobje«, se je strinjalo 48 poslancev državnega zbora, 26 pa jih je bilo proti.
Septembra 2000 je skupina poslancev iz vrst SNS, DeSUS in ZLSD s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem vložila interpelacijo zoper zunanjega ministra v Bajukovi vladi Lojzeta Peterleta. Državni zbor o interpelaciji na koncu ni odločal, ker se je zaključil mandat.
Poleg Thalerja je bil doslej uspešno interpeliran zgolj še notranji minister v Drnovškovi vladi Mirko Bandelj, ki ga je odnesla afera Vič-Holmec. Za njegov odhod je v začetku leta 1999 glasovalo 49 poslancev. Po dve interpelaciji so si prislužili Katarina Kresal, Gregor Virant, Slavko Gaber in Mitja Gaspari. Dvakrat je bila interpelirana tudi celotna vlada, prvič Drnovškova in drugič Ropova.
