Kot navaja, gre pri institutu interpelacije za politično odgovornost o delu ministra, njegovega resorja ali njegovih podrejenih, na katere ima možnost vplivanja. Interpelacija se tako lahko nanaša le na delo ministra in njegovega resorja, ne pa na delo, ki je potekalo v drugem času, na drugi ustanovi oz. lokaciji.
Pri tem Pikalo opozarja, da se zoper njega vložena interpelacija ne nanaša na delo njega kot ministra, niti resorja v njegovem času, pač pa na pred leti izveden razpis. Obdobje oz. dejanja pred nastopom funkcije so, dodaja, še vedno lahko sankcionirana, a le če je njihova teža tako velika, da bi lahko govorili o kazenski odgovornosti.
Sum kaznivega dejanja korupcije
Zakonodaja morebitno kazensko obsodbo in s tem povezano izgubo posameznih pravic ureja v kazenskem zakoniku. Postopek interpelacije pa je, dodaja, za obravnavo suma storitve kaznivih dejanj neprimeren - tudi z vidika varstva pravic nekoga, ki naj bi bil osumljen.
Predlagatelji interpelacije namreč izpostavljajo, da je pri Pikalu prisoten sum nepravilnosti in korupcije pri razpisu Državljanska vzgoja ministrstva za šolstvo iz leta 2009, zaradi česar je bila tako zoper Pikala kot tudi nekdanjega ministra Igorja Lukšiča že podana ovadba.
Pikalo med drugim izpostavlja, da je bil v času omenjenega razpisa visokošolski učitelj oz. raziskovalec na fakulteti in s tem ni imel nobenega vpliva na takratnega ministra. Ugotavlja tudi, da se interpelacija sicer nanaša nanj kot sedanjega ministra, dejansko pa prek nakazovanja sorodstvenih in profesionalnih vezi obtožuje bivšega.
Takrat še ni opravljal uradnik nalog
"Sedanji minister ni mogel biti kot raziskovalec niti v konfliktu interesov, saj v tistem času ni opravljal nobenih uradnih nalog," piše Pikalo. Obenem pa podpisnikom interpelacije odgovarja tudi na njihove očitke, da je bilo "porabljeno preveč denarja za pretežno teoretsko delo", da so "nekatera gradiva povsem neprimerna za projekt", ipd.
Ni dvoma, da imajo vlagatelji interpelacije pravico do svobode izražanja, vendar je tudi ta, tako kot druge ustavne pravice, omejena s pravicami drugih, v tem primeru, najbolj neposredno z avtonomijo raziskovanja kot pravico iz sklopa avtonomije univerze, opozarja.
Tako se po njegovem postavlja vprašanje o dopustnosti oz. primernosti načina, prek katerega se z nekritično uporabo ustavnega instituta interpelacije politično sodi znanstveno in raziskovalno delo.
