Če verjamemo največjemu svetovnemu iskalniku, ki ga upravlja Google, se je med najbolj iskanimi pojmi v zadnjem tednu minulega leta znašla leča skupaj z načini priprave. In ni razloga, da ne bi verjeli, pa naj bo omenjeno dejstvo še tako zabavno. Okusna in zdrava stročnica spada ne le med najstarejše stročnice, temveč tudi med najstarejše kulturne rastline na svetu. Že pred 13.000 leti so jo gojili in na današnjem Bližnjem vzhodu, tudi v Evropi, so jo uživali že v kameni dobi. A pred 500 leti jo je začel zamenjevati fižol, leča pa je počasi, a vztrajno tonila v pozabo.
Zanimivo je z njenim imenom, ki je v večini evropskih jezikov zelo staro (lens, linsen, lenticchia…) in je po njej zaradi svoje oblike dobila ime tudi optična leča, kot na primer pri očalih. In ne obrnjeno! Leča je nepogrešljiva na mizah tistih, ki se prehranjujejo zdravo, kakor bi se radi številni z novoletnimi zaobljubami. Čeprav ima malo kalorij, namreč dobro nasiti. Dejstvo je, da je najboljša čim drobnejša, saj se večina okusov skriva v lupini. Skrbnejši jedci jo znajo pripraviti na tisoč in en način, tudi kot nadomestek za meso, saj vsebuje velik delež najboljših beljakovin, vlaknin in mineralov. Zlasti jo cenijo vsi, ki bi radi shujšali (kar je po vsakoletnih novoletnih anketah nesporna prioriteta).
Idealna za vegetarijance
Prav posebej jo priporočajo vegetarijancem, saj z njo dobijo vse hranilne snovi, ki bi jih sicer morali z mesom. Poleg vsega je leča poceni, predvsem pa izredno okusna in primerna za vrsto načinov priprave. Dobro jo je oprati in čez noč namočiti v hladni vodi, da se hitreje skuha, kuhat pa jo damo vedno v neslano mrzlo vodo, sicer ostane trda. Odlična je v solatah in enolončnicah, lahko jo skuhamo kot prilogo ali samostojno jed. Kuhano lahko uporabimo kot prilogo namesto riža ali krompirja, hladna v solati lepo nadomesti fižol, dodamo jo zelenjavnim juham, lahko pa juho skuhamo na osnovi leče. Prav dobro se ujame z ribami. Na olivnem olju hitro popražimo nekaj nasekljanega pora. Dodamo oprano rdečo lečo in prilijemo toliko vrele vode ali čiste zelenjavne juhe, da se bo leča skuhala na zob. Tik pred koncem kuhanja jo začinimo s pehtranom, ščepcem popra, balzamičnim kisom in soljo, previdno premešamo (s potresanjem posode) ter odstavimo. Postrežemo s popečenimi ribjimi fileji, morda lososovimi, pokapanimi z limonovim sokom. Odvečno kuhano lečo pa postavimo v hladilnik, za različne namene bo dobra vsaj še naslednji dan.
Lečna juha z opečenimi kruhki
Potrebujemo 500 g leče, 400 g paradižnikovega pireja, 1 steblo zelene, 2 žlici olivnega olja, 15 g masla, 4 sardelne filete, morsko sol, 2 stroka česna, 4 lističe žajblja, nekaj rezin kruha, 100 g pekorina ali parmezana.
Lečo operemo in vsaj eno uro namakamo v hladni vodi. Vodo odlijemo, prilijemo dva litra sveže in pristavimo, da zavre, ter skuhamo po navodilih na embalaži. Najhitreje je kuhana rdeča leča, druge sorte potrebujejo nekoliko več časa, rjava celo kakšno uro. Steblo zelene očistimo in sesekljamo skupaj z olupljenim česnom in žajbljem. V ponvi segrejemo olje in maslo ter sesekljano mešanico počasi pražimo deset minut. Ponev odstavimo in primešamo sardelne filete, ki jih stremo s hrbtno stranjo lesene kuhalnice. Spet pristavimo, dodamo paradižnik in med mešanjem kuhamo pet minut. Leči odvzamemo dve zajemalki vode, da se zgosti. Prilijemo prepraženo mešanico, pomešamo, zavremo in posolimo. Sir drobno naribamo, rezine kruha popečemo. Na dno večjih skodelic položimo opečene kruhke. Nanje razdelimo nariban sir, čeznje pa nalijemo vročo juho in ponudimo kot samostojno jed.
