Tisti, ki na sodobno potrošništvo in njegove pogube gledajo zviška, dobijo ošpice, ko kdo omeni dobre može in prednovoletno vzdušje, ki ga nekateri trgovci zlorabljajo že lep čas. V to kategorijo sodijo tudi decembrske tržnice z vso mogočo šaro in kičem, pa tudi z imenitnimi sladicami in kuhanim vinom. Pri nas se še vedno držijo predvsem zadnjega, vsako leto bolj pa se začuti tudi prodor tradicije naših številnih severnih sosedov, pri katerih v decembru diši predvsem po cimetu, medenjakih in kralju tovrstnih tržnic – cesarskem pražencu. Po domače mu pravimo šmoren in pri nas velja za jed, ki jo lahko pripravi še tako nespreten gospodinjec. A v resnici gre za slastno jed, ki jo severno od nas pripravljajo tudi v najboljših gostilnah. Recept je resda razmeroma preprost, a nekoliko spretnosti je že potrebne, da pripravimo vročo, omamno dišečo in sočno sladico, ki pogreje še tako premraženega. Legenda pravi, da je cesarski praženec nastal, ko se je pri neki kmetici nenapovedano oglasil avstrijski oziroma habsburški cesar Ferdinand. Ta mu ni imela kaj prida ponuditi, pa je naredila nekakšno imenitnejšo sladko omleto. Ta preprosta, a imenitna jed se prvič omenja leta 1563, v kuharicah pa praženec najdemo šele v 18. stoletju. Pri nas nekako velja za pozabljeno jed, naročiti ga je mogoče le v redkih gostilnah, medtem ko ga v Avstriji pozimi ponujajo in tudi veliko prodajo v domala vsaki krčmi. Kadar pečemo palačinke in se nam kakšna ponesreči, je pogosto slišati, da nič hudega – bo nastal pač šmoren. V primeru ponesrečenih palačink res nastane nekaj podobnega, a za najokusnejši praženec se je treba še malo potruditi. Imeniten nastane po današnjem receptu, če pa dodamo še malo zdrobljenih orehov, nasekljanih jabolčnih krhljev in na drobcene koščke narezanih suhih češpelj, nastane novoletna različica. Korajža velja, če se vam kaj ponesreči, pa kar brez skrbi – saj je vse skupaj en šmoren!
Cesarski praženec
Potrebujemo 300 g moke, 2,5 dl mleka, 125 g masla, 6 jajc, 120 g debelejših zlatih rozin, 1 ekološko pridelano limono, strok vanilje, 6 žlic ruma, ščep soli, 3 žlice sladkorja v prahu. Za posip še nekaj sladkorja v prahu.
Rozine temeljito operemo, odcedimo in prelijemo z rumom. V skledo za mešanje presejemo moko. Dodamo dve žlici sladkorja v prahu, postrgano sredico vaniljevega stroka, za dve žlički drobno naribane limonove lupine in dva ščepca soli. Dodamo še rumenjake in mleko, potem pa vse skupaj z električnim ročnim mešalnikom zmešamo v gladko testo. Počiva naj 15 minut. Beljake stepemo v čvrst sneg, ki mu vmešamo žlico sladkorja v prahu in nekaj kapljic limonovega soka. Sneg nežno umešamo v spočito testo. V zares veliki ponvi (ali dveh večjih) stopimo maslo, na katerega nalijemo testo. Potresemo ga z rozinami in počasi pečemo, da se spodnja stran svetlo rjavo in hrustljavo zapeče, zgornja stran pa zakrkne. Pazimo, da se spodaj ne prismodi! Obrnemo in podobno zapečemo tudi po drugi strani. Cesarski praženec z dvema lesenima lopatkama (če je ponev litoželezna in ne teflonska, si lahko pomagamo tudi z vilicami) razkosamo na majhne koščke, ki jih le nekaj minut pustimo v odstavljeni ponvi. Cesarski praženec še vroč razdelimo na segrete krožnike in potresemo s sladkorjem v prahu. Postrežemo ga denimo s češpljevo marmelado, kompotom ali džemom iz brusnic, seveda pa ne bomo zgrešili niti s kakšnim drugim kompotom ali jabolčno čežano in praženimi mandeljni. Prav dobra priloga je tudi stepena smetana, ki ji primešamo nekoliko kokosove moke, vse skupaj pa prelijemo s tenkimi curki medu.
