Pred odhodom je Loïc Martin obiskal uradno spletno stran turističnega urada v Radencih, kjer pa je bilo vse v slovenščini, zato si z njo ni mogel pomagati. Kar mu je uspelo razbrati, je telefonska številka Zavoda za turizem in šport Radenci, na katero je nato poklical. »Sploh je bilo težko najti to spletno stran, kajti če v angleščini vtipkaš tourist information ali tourist office Radenci, ti predlaga google neko drugo spletno stran, ki je splošna stran za slovenski turizem, in si z njo nisem mogel pomagati. Kot tujec pač ne brskaš po internetu v slovenščini,« je opozoril Martin na pomanjkljivost spletne strani.
Raje z avtom kot na avtobus ali vlak
Mesec dni pred odhodom v Radence je rezerviral dvoposteljno sobo v tamkajšnjem hotelu Sava. »Ko sem imel telefonsko številko, sem poklical na turistični urad in vprašal, ali mi lahko pomagajo pri namestitvi v Radencih. Nato so mi poslali po elektronski pošti dokument z namestitvami, a kot sem opazil, večinoma promovirajo hotel Sava. Poslali so mi internetno povezavo do hotela, ne pa tudi do drugih namestitev. Ko sem jih vprašal, kaj lahko počnem v Radencih in okolici, so mi dejali le, da je blizu Murska Sobota, da so v Radencih terme in to je vse. Niso mi bili ravno v pomoč,« je povedal Loïc Martin, ki je nato preveril namestitvene možnosti iz poslane elektronske pošte in se na koncu vseeno odločil za hotel Sava, kljub visoki ceni 110 evrov za dvoposteljno sobo z zajtrkom in prostim vstopom v terme. »To je bila najcenejša soba,« doda izvidnik, ki ga tako visoka cena precej čudi. »Res je hotel s štirimi zvezdicami, a ne vem, od kod te zvezdice, v Franciji jih ne bi nikoli dobil,« je rekel in pojasnil, da so bile preostale namestitvene možnosti, ki so mu jih predlagali s turističnega urada, že zasedene ali pa prevelike za dve osebi.
Loïc se je pred odhodom na izvidnico pozanimal še o eni stvari – kako priti do Radencev. Zopet je preveril na googlu in ugotovil, da je do Radencev sicer zarisana železniška proga, a da postaje ni, česar ni prav dobro razumel. »Morda je le proga za tovorni promet,« se je spraševal. »Preveril sem tudi avtobusne povezave iz Ljubljane in v soboto pelje v Radence točno en avtobus, vožnja traja štiri ure in pol, za povratno vozovnico pa bi z dekletom plačala 75 evrov. Razmišljal sem tudi, ali bi šla do Maribora z vlakom in naprej do Radencev z avtobusom, a spet nisem našel informacij, zato sem se odločil, da bo veliko enostavneje in ceneje, če se odpraviva na izvidnico kar z avtom. Kar se je izkazalo za dobro, saj v samem kraju res ni veliko početi,« je razlagal Martin.
TIC zaprt, receptorka popravila prvi vtis
V soboto okoli pol ene sta Loïc Martin in njegovo dekle prispela v Radence ter najprej poiskala turistični urad, ki je bil ob njunem obisku zaprt, sicer pa je delovnik v soboto od 8. do 13. ure, v nedeljo je urad zaprt, med tednom pa je odprt od 8. do 16. ure. »To nima smisla, dajte no, turistični urad bi moral biti zaprt ob ponedeljkih, ne pa med vikendi, ko gre na izlete največ ljudi,« je opomnil Martin, ki se je nato še malce sprehodil po parku hotela, nato pa prijavil na recepciji. »Ker receptor ni znal najbolje angleško, ga je hitro nadomestila njegova sodelavka, ki je bila izjemno prijazna. Pozanimala sva se, kje bi lahko zvečer kaj dobrega pojedla. Prvi receptor nama je predlagal picerijo, a sva odvrnila, da želiva nekaj tradicionalno slovenskega, pa je njegova sodelavka prevzela vajeti in nama predlagala kar nekaj restavracij, poklicala tja za naju, se pozanimala o cenah in prostih mizah ter nama skopirala tudi zemljevid,« pripoveduje Martin o dobri izkušnji z receptorko. Nato sta z dekletom po internetu preverila vse predlagane gostilne in se odločila za gostilno Rajh, ki je sicer nekaj kilometrov oddaljena iz Radencev, a je bila večerja vredna vožnje, pove Loïc Martin. »Okusna in kakovostna hrana, inovativne jedi, ena najboljših restavracij, v katerih sem jedel v Sloveniji,« je povedal in dodal, da se mu je zdelo prav smešno in neverjetno, ko je opazil, da se gostilna Park, ki je ob hotelu, zapre vsak dan že ob petih popoldne. Naš izvidnik je takoj tudi opazil, da je največ gostov v hotelu iz nemško govorečih dežel in Hrvaške, to sta bila poleg slovenščine jezika, v katerih so vsi napisi. Angleščine je bistveno manj.
Ko sta se prijavila v hotel, sta skočila še v terme, za deset minut ujela brezplačno savno od 14. do 16. ure, ki je vključena v ceno, nato pa se pripravila na večerjo v gostilni Rajh. Izbrala sta jedi po naročilu: za predjed gobovo juho z jurčki in goveji jezik z bučnim oljem in motovilcem. Za glavno jed telečji zrezek v smetanovi omaki, svinjski medaljon z vinsko omako in testeninami z jurčki. Za sladico pa sta izbrala bučno torto z malinovim sladoledom. »Vse je bilo res odlično. Nekakšna mešanica tradicije, lokalnih izdelkov in netradicionalnega. Na meniju so imeli tudi dödöle, ki jih nisem poznal, vse druge jedi pa so mi bile znane,« pove Loïc Martin. V restavraciji sta se zadržala precej dolgo v večer, zato sta se le še vrnila po zasneženi cesti nazaj v hotel.
Stare propadajoče hiše lepše od hotela
Zjutraj sta se zbudila v zasneženo jutro in si privoščila bogat zajtrk, ki je bil samopostrežni. »Res je bilo na voljo ogromno jedi, palačinke, salame, zelenjava, jajca, slanina, rogljički, celo skuto z bučnim oljem in semeni sem videl, kar je res super,« jem opisoval Martin. Ob enajstih sta se morala z dekletom odjaviti iz hotela, kar se mu je zdelo malce zgodaj, saj so po navadi odjave iz hotelov opoldne. Sta pa sneženo nedeljo izkoristila za ponovni skok v bazene. »Bilo je tako lepo, plavala sva in snežinke so padale po naju. Nato sva se sprehodila po Radencih, da vidiva, kaj se dogaja tam, a se ni prav nič. Neki kazino je, a to naju ni zanimalo, bar, oljarna, ki bi jo najbrž lahko obiskala, a je bila nedelja. Moderna cerkev, ki mi ni bila prav nič všeč, bila je tudi zaklenjena, zato nisva mogla vanjo. Nato sva šla do Mure, da sem videl, kako široka je, sprehodila sva se ob njej, to pa je bilo tudi vse. Receptorka nama je sicer dejala, da je stari del Murske Sobote lep, tam je tudi grad, a nisva imela dovolj časa, poleg tega to niso Radenci,« je razlagal o nedeljskem popoldnevu Loïc Martin.
Kot je dobil občutek, so v Radencih le terme, kajti kraj nima mestnega središča, vse je razpršeno, kar se dogaja, se dogaja v hotelu. Tam so tudi fitnes center in trgovinice, tudi s tradicionalnimi prekmurskimi izdelki in izdelki iz preostale Slovenije. Spominke prodajajo še v turističnem uradu, kot je uspelo izvidniku videti skozi zaklenjena vrata. Park in okolica hotela sta mu bila resnično všeč, se mu pa zdi izjemno škoda, da niso obnovili vseh tistih starih propadajočih stavb v okolici zdravilišča, ki spominjajo na njegovo staro slavo. »Te hiše, najbrž s konca 19., začetka 20. stoletja, so veliko lepše kot nov velik hotel. Kar sramota je, da niso nič naredili iz njih in da propadajo. Z dekletom nama je uspelo priti v eno, a je notri le stara oprema,« je še povedal izvidnik, za katerega je bila izkušnja v Radencih sicer prijetna, a je prepričan, da je to destinacija, kjer lahko preživiš počitnice le v termah.
