Litija sodi med potresno najbolj ogrožena slovenska mesta. Najmočnejše tektonske premike so Litijani doživeli 19. maja 1963 točno ob 10. uri. Čeprav potres za sabo ni pustil smrtnih žrtev, se ga še danes živo spominjajo številni občani, predvsem tisti iz središča mesta, ki je utrpelo največjo škodo, saj je bila poškodovana več kot polovica stavb. Zaradi uničevalnih posledic se je naselje Gradec po dogodku spremenilo v montažno naselje, se danes spominjajo Litijani, ki so bili takrat povečini še otroci in najstniki oziroma na pragu dvajsetih let.
»Tiste nedelje 19. maja 1963 se je mama odpravljala na obisk k očetu v bolnišnico Petra Držaja. Oče je imel poškodbo prsta na nogi še iz časov, ko je bil kurirček med vojno. /…/ Mama je skuhala kosilo prej, odpravljala se je na vlak, midva (z bratom, op. p.) pa bi ostala doma, kjer bi pozneje jedla, na naju pa bi pazili prijatelji. Komaj sva čakala, da gre, da bi pojedla puding. Potem pa se je streslo in kar še je trajalo… Šklepetali so kozarci, vse se je premikalo, mi pa smo stekli ven, po stopnicah. 'Bombardiranje, bombardirajo!' je vpila mama, kajti to je poznala iz vojnih časov, ko je bila v taborišču v Nemčiji,« se tistega sončnega nedeljskega dopoldneva spominja Dora Levpušček, ki je bila takrat stara 9 let. V zapisu, ki ga je med drugimi mogoče v celoti prebrati na razstavi Streslo nas je v Mestnem muzeju Litija, se še spominja, da je eno od sosed opeklo, ko se je po njej polila nedeljska juha, zrušilo se je nekaj dimnikov in s streh je popadala opeka.
Še nekaj dni so spali v veži večstanovanjske hiše
A njene mame to ni odvrnilo od obiska očeta, zato je prva stekla nazaj v hišo po torbico in oblačila za otroka, ki sta odšla z njo na vlak za Ljubljano. S posledicami potresa so se soočili šele po vrnitvi domov, ko so v zgornjem vogalu Meškove hiše, v kateri so živeli, opazili veliko luknjo. V hiši je bilo polno družin z majhnimi otroki, zato so se mame odločile, da bodo spali v veži. In tako je bilo še naslednjih nekaj dni, vse dokler se niso popotresni sunki dokončno umirili, se spominja Levpuščkova, ki danes živi v Novi Gorici. Strah pred potresi sta ji zatem zakoreninila še rušilni potres v Skopju, ki se je zgodil le dobra dva meseca pozneje in v katerem je umrlo več kot tisoč ljudi, več sto tisoč pa jih je ostalo brez domov, ter potres v Furlaniji, ki se je zgodil leta 1976, ravno ko se je družina pripravljala na selitev v Novo Gorico, je še zapisala v svojih spominih na litijski potres.
Čeprav je sunkovito tresenje iz stanovanja v drugem nadstropju bloka na Trgu na Stavbah pregnalo tudi družino Kraljevih, se Martina Kralj, ki je tisti trenutek v naslonjaču pestovala enoletno hčer, podobno kot Levpuščkova spominja, da se kljub zastrašujočemu dogodku niso pustili motiti pri nedeljskih načrtih. Tako se je tudi njen mož kakšno uro po močnem bobnenju vrnil v stanovanje in nazaj na štedilnik pristavil govejo juho in krompir, da so imeli opoldne kot vsako običajno nedeljo na mizi nedeljsko kosilo. Kako uničujoč dogodek so preživeli, so dojeli šele na popoldanskem sprehodu po Graški Dobravi, ko so videli, koliko hiš je bilo poškodovanih, opisuje Kraljeva. V spomin se ji je močno vtisnila še prigoda o znancu, ki je med potresom lovil ribe v Savi in med pljuskanjem reke opazoval, kako so preplašene ribe sunkoma skakale iz vode visoko v zrak.
Potresa do takrat niso poznali, strah ostaja še danes
Čeprav se še marsikateri Litijan po več kot 52 letih še zelo dobro spominja tudi najmanjše podrobnosti, ki jo je povzročilo sunkovito tresenje tal, se, zanimivo, njihovi spomini o fizikalnih podatkih najmočnejšega potresa v tem koncu zelo razlikujejo. Morda zato, ker se do takrat za potrese pravzaprav sploh niso zanimali, kot sta povedala Iva Slabe in Jože Sinigoj, takrat oba srednješolca. »Bila sem ravno v glasbeni šoli, ki je bila takrat še v teh prostorih (stare sodnije, op. p.). Ker v tistih časih klavirjev doma nismo imeli, sem hodila vadit v glasbeno šolo. Nenadoma je zagrmelo, meni pa je klavir prestavilo kar kakšen meter stran. Slišala sem še krik in planila ven, kjer me je Andreja že spraševala, kaj se je zgodilo. Nisem ji vedela povedati, ampak na dvorišču sva videli na tleh nekaj opeke, ko sva tekli skozi mesto domov, pa so starejši kričali, da je bil potres. Takrat sva vedeli, kaj se je zgodilo,« je svojo izkušnjo s potresom povzela Slabetova, ki je več o tektonskih premikih izvedela šele naslednje dni v gimnaziji, ko je temo prav zaradi litijskega potresa odprl profesor fizike.
»Zagotovo je ta potres v ljudeh pustil močne občutke. Čeprav so potresi strašljivi, z razstavo ne želimo strašiti, temveč ozaveščati ljudi. Zato bomo v prihodnje pripravili še več predavanj in delavnic, kako ravnati v potresih,« je o tematski razstavi, ki je k ogledu pritegnila že številne občane, povedala Helena Hauptman, vodja Mestnega muzeja Litija. Tam so pripravili še pet drugih stalnih razstav, ki v celoti povzemajo ključne trenutke litijske zgodovine.
